06/11/2025
Zapri oči za trenutek… samo zato, da se spomniš, kdo si, ne zato, da bi kam bežala. Dihaj. Ne z glavo – z dušo. Občuti, kako se tvoja energija dvigne malo nad telo, kot da se vse v tebi umiri in razširi hkrati.
To, kar vidiš kot resničnost, ni vse. To je samo tanek ovoj, ki ga nosimo, ko smo tukaj. Pod njim je prostor, ki ga ne moreš dojeti z razumom – lahko pa ga začutiš. Vsaka tvoja misel, vsak tvoj šepet, vsaka iskrena molitev… vse to gre naravnost tja, kjer te že poznajo, kjer te slišijo, kjer te vodijo. Ni pomembno, komu praviš, da moliš. Pomembno je, da tvoja duša ve.
Če pogumno pogledaš vase, vidiš, da nisi samo telo, ki diha. Nisi samo zgodba, ki jo živiš. Ti si zavest, ki se razteza veliko dlje od tega življenja. Ti si energija, ki se dotika vsega. Ko to začutiš, izgine meja med tabo in tistim, kar imenuješ Bog, izvor, vodniki… karkoli ti je blizu.
In tukaj je tisti “bum”, ki ga ljudje iščejo:
ko dojameš, da nisi nič ločenega. Da ni “jaz” tukaj in “nekaj višjega” tam. Vse je eno. In vse to eno se pretaka skozi tebe v vsakem trenutku – ko dihaš, ko čutiš, ko moliš, ko se umakneš v tišino.
Ko to enkrat zares živiš, se vsak trenutek spremeni. Vse postane bolj jasno, mehkejše, resnično. Ker spoznaš, da ne iščeš nič zunaj sebe. Samo vračaš se nazaj k sebi.
Sabina 🤍
skozi Ezera portal