13/11/2025
Možgani in telo današnjega človeka niso omamljeni od substanc, temveč od nenehnih dražljajev digitalnega sveta — kot bi vsak impulz odrezal droben košček prisotnosti in preglasil vsak notranji glas.
In ko to opazujem, me vsakič rahlo zmrazi — kot tiho opozorilo, ki ga ne smemo več ignorirati.
Ker vidim, kako hitro izgubljamo stik, ne da bi se tega sploh zavedali.
Predvsem mladi — pa tudi starejši — so danes dobesedno omamljeni od neskončnega drsenja po ekranih, od drobnih informacij, ki prihajajo z vseh strani, od hitrih čustvenih izbruhov, ki jih sploh ne utegnemo zares občutiti.
Svet je postal hiter - prehiter.
Mi pa – kronično nasičeni in hkrati prazni.
Opazujem ljudi, kako brskajo po družbenih omrežjih.
To ni več radovednost, zanimanje ali sprostitev.
To je skoraj obsedenost, ki čisto tiho, neopazno hlepi po naslednjem dražljaju in naslednji informaciji — še preden smo predelali prejšnjo.
Hrani se s kratkotrajnim občutkom, še preden smo sploh dojeli tistega, ki se je pojavil trenutek prej.
Impulz – reakcija.
Impulz – hipna reakcija, ki izgine v trenutku.
Impulz – nezavedna reakcija, v kateri sebe sploh ni več.
Kot da se um skrči na nekaj, kar deluje le še na gumbih »še« in »naprej«.
Medtem pa naš globlji del — duša, višji jaz, tisti mirni prostor v nas — ostaja lačen, pozabljen, neslišan.
Pred nekaj dnevi sem v kavarni opazovala žensko. Sedela je sama, z lepo, težko knjigo v rokah. Videlo se je, da jo je nameravala brati. Ne vem, mogoče si je celo obljubila: danes bom nekaj časa posvetila sebi in naredila nekaj zase.
Odprla jo je in mogoče celo kakšno minuto brala.
In v tistem trenutku – kot bi zvok telefona nekaj pretrgal – pogled je samodejno, brez razmišljanja padel na telefon.
Vzela ga je v roke, kot da bi jo poklical po imenu.
Drsnila je enkrat in dvignila obrv.
Drsnila je še dvakrat in med tem stisnila ustnice.
Potegnila vdih – tisti kratek, plitek vdih nemira.
Opazovala sem, kako se je njen obraz spreminjal od odsotnosti do rahle napetosti.
Posrkalo jo je nezavedno iskanje: kaj je naslednje? kaj še moram videti? kaj sem pravkar izgubila ali zamudila?
Medtem je bil njen čaj že hladen in knjiga je pozabljana ležala odprta na mizici.
Njena prisotnost pa … nekje zelo, zelo daleč.
In najbolj boleče je bilo to, da nisem videla ženske, ki bi bila izgubljena. Videla sem žensko, ki je preprosto pozabila, kako se ostane tukaj.
In to počnemo skoraj vsi.
Brskamo po omrežjih, kot bi iskali nekaj, česar sploh ne znamo poimenovati.
Hlepimo po informacijah, kot bi ena med njimi lahko napolnila našo praznino ali na skrivaj spremenila naše življenje.
A nobena nas ne napolni, ker se jih niti ne dotaknemo.
Ne pogledamo jih, ne preberemo do konca.
Samo udarijo v nas in izginejo, še preden jih sploh razumemo.
Večino pozabimo v nekaj sekundah.
In tako izgubljamo sposobnost – sicer najbolj osnovno, a hkrati najbolj dragoceno:
sposobnost ostati z nečim dlje kot deset sekund.
Zato imam danes zate mali test.
Majhen upor proti hitremu svetu.
Lahko ostaneš tukaj?
Lahko bereš brez drsenja naprej, brez hitenja, brez iskanja »kaj je naslednje«?
Lahko preneseš, da se za trenutek nič ne zgodi — samo ti in misel?
Če si še tukaj, delaš nekaj, kar je danes redkost.
Dokazuješ, da:
• te impulzi niso povsem prevzeli in posrkali vase,
• tvoja prisotnost še živi,
• tvoj notranji svet še vedno zna odpreti vrata, ko potrkaš.
In iskreno?
Danes to zmore zelo malo ljudi.
In ko zaključiš z branjem, odloži telefon.
Zadihaš lahko globlje, brez hitenja.
Opazuj svoje telo, svoja čustva, misli.
Samo bodi – brez potrebe, da karkoli presojaš, popraviš ali spreminjaš.
Če si prebral/-a do konca, napiši v komentar samo dve besedi: TUKAJ SEM
Da vidim, koliko ljudi še zmore ostati s sabo – tudi pri daljših zapisih.
Brezplačna delavnica – ENERGIJSKA INTEGRACIJA – 9. oktober 2025 ob 18.00 – v ŽIVO v DOMŽALAH Obnovi svojo energijo in notranjo moč. Izboljšaj svoje zdravje in počutje. Nauči se pomagati sebi in drugim. Stopi v stik z menoj vrednost, ki jo prejmeš Kako ti lahko pomagam? Šola Energijske...
