30/10/2025
Zvečer pride hči iz sobe in joče. Jo objamem, vprašam če želi povedat kaj jo teži. Čez nekaj časa pove, zakaj mora biti drugačna od drugih. Zavrti se mi film mojega otroštva. Nikoli se nisem družila z vrstniki, niso me zanimala tekmovanja kdo je boljši in kdo ima več. Bila sem tam nekje v ozadju in opazovanju. Imela sem eno prijateljico (in ta je bila tista Taprava). Vedno so me zabolele krivice. Ko je kdo pričel jokat, sem jokala z njim ne glede na to, kdo je bil. Solze so tekle same od sebe.
Prišel je čas za odločitev za srednjo šolo. Izbrala sem zdravstveno smer. Mamo je skrbelo, kako bom "preživela", ko pa me vsaka notranja ali zunanja bolečina drugega spravi v jok. In ravno ta smer mi je dodatno zgradila notranjo moč. Ko sem prišla na prakso, nisem mogla več kar jokati. Solze so ostale za "doma". Tam pa je bilo potrebno stati trdno in razmišljati trezno. Kasneje je bila moja edina želja dela v zdravstvu na reševalni postaji. Vse ostalo mi je bilo enako "zaporu". In tudi tam sem pristala. Ni bilo solz, bile so za doma, v tišini in dolgem teku ob večerih. Čutila sem vsako bolečino drugega, vsako bolečino svojca, ki je jokal ob svojem.
A s časoma sem ugotovila da to ni nekaj slabega, če čutiš ljudi. To je dar, ki ti da širši in globji vpogled. Videti kaj se dogaja znotraj sebe in drugega, ko ugasnemo svoj ego in svoja pričakovanja.
Biti drugačen pomeni biti svoboden. Le pot je včasih trda, a ima svoj namen. Z vsakim stikom z bolečino, smrtjo težko izkušnjo zrastemo v trdnejšo osebnost, ki zna slediti svojemu srcu tudi takrat, ko te nihče ne razume zakaj hodiš To pot.
Naučiš se, da drugim ne moreš odvzeti bolečine, saj bi s tem posegal v njihovo rast duše. Lahko pa jim stojiš ob strani in ponudiš svojo ramo, ko jo potrebujejo.
