Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke

Home
Slovenia
Pernica
Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke

📚Knjige za osebnostni in čustveni razvoj otrok.❤️Svetovanje in psihoterapija.❤️Nasveti za starše.💪 Knjiga je namenjena otrokom od 5. do 10.

Knjiga aktivnosti, vaj in motivacijskih zgodb za otroke, ki skozi barvanje, vaje čuječnosti in različne aktivnosti ustvarjanjo pot do sreče, umirjenosti in samozavesti. Otroci se s to knjigo aktivnosti učijo o prepoznavanju in izražanju čustev, odgovornosti, sprejemanju odločitev, socialnih veščinah in tako gradijo svojo samopodobo. leta starosti.

50 strani vaj, aktivnosti in navdihujočih zgodb za razvijanje:

socialnih veščin,
čuječnosti,
empatije,
čustvene inteligence,
vztrajnosti,
pozitivne samopodobe,
odgovornosti, …

22/11/2025

Ko se spominjamo svojega otroštva, zagotovo ne pomislimo: “Želim si, da bi me moji starši večkrat kritizirali. Želim si, da bi me starši večkrat kaznovali in da bi me večkrat udarili.”

Večina od nas je potrebovala starše, ki bi si večkrat vzeli čas. Starše, ki bi nas imeli radi takšne, kot smo. Starše, ki bi nam večkrat povedali, da so veseli, da nas imajo. Starše, ki bi nam dovolili izraziti čustva, namesto da smo jih morali potlačiti. Potlačena čustva bodo nekako prišla na dan, največkrat v obliki jeze.

Bodimo ti starši. Vzgajajmo otroke, ki ne bodo potrebovali odobravanja drugih, da bodo vedeli, da so ok takšni, kot so. Otroke, ki ne bodo rabili svoje vrednosti dokazovati z prestižnimi avtomobili, izklesanim telesom, dizajnerskimi oblačili, uspešno službo in številom všečkov. Otroke, ki ljubezni ne bodo iskali v nefunkcionalnih odnosih, ampak jo bodo čutili v sebi. Otroke, ki se ne bodo kritizirali in dajali v nič, ko bodo naredili napako. Otroke, ki ne bodo potrebovali alkohola in drugih odvisnosti, da bi potlačili svoja čustva.

Bodimo starši, ki smo jih potrebovali, ko smo odraščali.

IDEJE, kako se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTE , za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

21/11/2025

Imamo veliko večji vpliv, kot si upamo verjeti. To dokazuje tudi zanimiva raziskava, ki sta jo leta 1979 izpeljala R. Rosenthal in L. Jacobson. Ugotavljala sta vpliv učitelja na samopodobo in uspeh učencev.

Na začetku šolskega leta sta osnovnošolskim otrokom v nekaj razredih s testom preverila IQ. Nato sta naključno izbrala nekaj otrok in njihovim učiteljem dejala, da je test pri teh otrocih ugotovil izjemne intelektualne sposobnosti. Rezultati so bili presenetljivi. Ti naključni otroci so v tem letu zablesteli, vedli so se lepše in celo IQ se jim je povišal. Zgolj dejstvo, da je nekdo verjel vanje, je vplivalo na njihovo samopodobo. (V strokovni literaturi to poznamo kot Pigmalionov oz. Rosenthalov učinek.)

Tudi kasnejše raziskave z uporabo kamer so potrdile, da so se učitelji tem otrokom večkrat nasmehnili, bili do njih bolj pozorni, četudi so to počeli popolnoma nezavedno.

Ko smo ravno na začetku šolskega leta, se moramo tako starši kot učitelji vprašati: Se zavedamo, kakšen vpliv imamo na otroke in drug na drugega?

IDEJE in aktivnosti, s katerimi se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

19/11/2025

Potem pa pride puberteta 😜

17/11/2025

Pomembna stvar, ki sem se jo naučila v življenju je, da se ljudje vedejo do drugih tako, kot se počutijo v sebi. Nekdo, ki ni zadovoljen s seboj krivi, obrekuje, ponižuje druge ali še kaj hujšega. Oseba, ki se dobro počuti v svoji koži ne čuti potrebe po tem, da bi škodovala drugim.

Zakaj je to tako pomembno razumeti? Da vedenja in besed drugih ne jemljemo osebno in se ne počutimo napadeno. To je njihova zgodba, ne naša. Lahko jim pošljemo kak objem ali malo ljubezni, saj je to, kar potrebujejo.

To je tudi nekaj, kar želim, da razumejo moji otroci. Včasih se bo našel sošolec, učitelj, trener ali kdo drug, ki bo nesramen do njih. To ne pomeni, da se morajo bolj potruditi, da je kaj narobe z njimi, da se morajo spremeniti. Vsak izraža navzven to, kar nosi v sebi.

Če želimo, da bo otrok spoštljiv, bodimo mi do njih spoštljivi. Če želimo, da je otrok empatičen, bodimo mi do njih empatični. Tudi otrok se bo dobro počutil v sebi, če se bo dobro počutil ob nas.

IDEJE, kako otroku pomagati pri spopadanju s stresom, razumevanju svojih ČUSTEV in umirjenemu izražanju, kako ga naučiti biti tukaj in zdaj, biti v stiku s seboj in drugimi, zaupati vase… najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

15/11/2025

Raziskave kažejo, da so prehodi eden največjih izzivov malčkov in otrok. Ne zato, ker bi bili trmasti. Ampak zato, ker njihov živčni sistem še ne zna hitro preklopiti iz ene dejavnosti v drugo.

Prehod ni le “gremo”.
Je majhna čustvena ločitev.
Ločitev od igre, od občutka nadzora, od trenutka varnosti.

In zato otrok protestira.
Ni neposlušen.
Je preplavljen s čustvi.

Ker resnica je:
Otrokov možganski del za načrtovanje, organizacijo in preklapljanje (prefrontalni korteks) se razvija počasi.
Ko rečemo: “Gremo zdaj,” otrok dejansko ne zmore v trenutku spustiti tistega, kar ljubi in se prestaviti v novo nalogo. To je za njegov živčni sistem prehiter obrat.

🧠 Raziskave o izvršilnih funkcijah (Diamond, 2013) kažejo, da je sposobnost prehajanja med aktivnostmi ena najzahtevnejših veščin zgodnjega otroštva. Otroci ne potrebujejo “trše vzgoje”, ampak več časa, priprave in varnosti.

Zakaj je to pomembno?
Ker ko razumemo, zakaj je prehod težaven, ne vidimo več “upora”.
Vidimo čustveni napor.
In tam lahko postanemo njihov varni most.

Kako lahko pomagamo:
→ Damo otroku možnost izbire v okviru svojih mej (“se boš zagugal še enkrat ali dvakrat?”).
→ Prehod naredimo vizualen ali igriv (“Kdo prvi pride do vrat kot robot?”).
→ Priznamo čustvo: “Težko je nehati, ker se lepo igraš.”
→ Damo stik, ne pritisk.
→ Prehod upočasnimo – vsaj malenkost.

Otrok ne dela težav.
Otrok ima težave.
In v teh trenutkih se regulacije najbolj uči ob nas.

Zato morda pravo vprašanje ni:
»Zakaj se vedno upira, ko moramo kam iti?«
Ampak:
»Kako lahko njegovemu živčnemu sistemu dam občutek varnosti pri prehodu med staro in novo aktivnostjo?«

Ker prehodi niso mahjna stvar.
Za otroka so velika stvar.
In ko jih vodi nekdo, ki razume se čudežno zmehčajo.

IDEJE, s katerimi se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

13/11/2025

Čeprav si vsi želimo, da bi bili naši otroci samozavestni velikokrat delamo ravno v obratni smeri. Otrokovo samozavest uničujemo, če počnemo naslednje:

1. PREVEČ STROGI SMO DO OTROKOVIH NAPAK
Tako se tudi otrok začne bati delati napake, zaradi česar izgubi samozavest. Zapomni si, napake so del življenja, vsi jih delamo, s pomočjo napak se učimo in postajamo boljši.

2. STVARI DELAMO NAMESTO OTROKA
Otrok tako neha verjeti, da zmore sam. Pomembno je, da se otrok sooča z ovirami intežavami, saj se tako uči in spoznava, da zmore. Zaradi tegapostaja vse bolj samozavesten.

3. BOLJ SE OSREDOTOČAMO NA NJIHOVE POMANJKLJIVOSTI, KOT NA NJIHOVE VRLINE.
Tako tudi sami pozabijo, kaj vse zmorejo. Bolj poudarjajmo njihove vrline. Ko jih bomo videli mi,
jih bo videl tudi otrok.

4. OTROKA HVALIMO IN NAGRAJUJEMO
Če je naša pohvala splošna (čudovito si narisal, najboljši si) in otroka nagrajujemo, spodbujamo zunanjo motivacijo in odvisnost otroka od mnenja drugih. Poleg tega raziskave kažejo, da splošna pohvala vpliva na to, da otrok zaključi, da je neumen, ko mu ne uspe in vrže puško v koruzo. Otrok ne razume, da je njegov uspeh odvisen od truda in da ima vpliv. Pohvala mora biti konkretna (ta barva mi je všeč; kaj ti je na tvoji risbi najbolj všeč), spodbujajmo otroka, da tekmuje s seboj (da se trudi biti boljši kot je bil včeraj in ne boljši od drugih).

IDEJE, ki pomagajo otroku poiskati njegova močna področja, krepiti njihovo SAMOZAVEST, VZTRAJNOST in ZAUPANJE VASE najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

12/11/2025

Če otroku ves čas govorimo NE (ne skači, ne tekaj, ne pacaj, ne kriči, …), potem dobi otrok veliko negativne pozornosti in začel bo namenoma delati narobe (bolje negativna pozornost, kot nobena) ali pa se bo zaprl vase in se nehal truditi (zakaj bi se trudil, če starši nikoli niso zadovoljni z menoj).

Poskusimo raje tako. Oblikujmo pravila in se jih vedno držimo, vse ostale stvari, ki niso življenjsko pomembne, pa mu nehajmo težiti. Bolje je, če rečemo tako. V hiši ne tekamo, lahko tekaš zunaj. Po kavču ne skačemo, lahko skačeš po trampolinu.

Če delamo stvari namesto otroka, stvari, ki jih zmore sam, bomo prav tako ustvarili odraslega, ki ne bo zmogel. Dovolimo otroku, da dela napake in se uči iz njih, saj bo tako postajal vedno boljši.

VEČ IDEJ, ki pomagajo otroku poiskati njegova MOČNA področja, krepiti njihovo SAMOZAVEST, VZTRAJNOST in zaupanje vase najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

11/11/2025

Raziskave kažejo, da ko malčki nočejo deliti to ne pomeni, da bi bili “sebični”.
Ne delijo zato, ker njihovi možgani še ne razumejo na koncept deljenja.

Pri dveh ali treh letih otrok še vedno živi v svetu, kjer je “moje” občutek varnosti – ne “porednosti”.

Ker resnica je:
Ko malčku vzamemo igračo, ne sliši: “Deljenje je lepo.”
Sliši: “Izgubil bom nekaj, kar mi je pomembno.”
In tik pod to reakcijo je strah, ne trma.

🧠 Razvojne raziskave (Brownell, 2013; Warneken, 2015) kažejo, da se sposobnost deljenja in empatije začne resno razvijati šele med 4. in 6. letom, ko dozori prefrontalni korteks – del možganov, ki omogoča razumevanje perspektive drugega.
Malček bi rad delil, a še ne zmore.

Zakaj je to pomembno?
Ker če deljenje razumemo kot razvojni proces, ne kot moralni test, se lahko odzovemo z razumevanjem – ne z grajo.

Kako lahko pomagamo:
→ Ustvarimo občutek varnosti: “Ta igrača je tvoja, nihče ti je ne bo vzel.”
→ Naučimo ga alternative: “Lahko zamenjata. Lahko si izbereta drugo igračo.”
→ Poimenujemo čustvo: “Težko ti je, ko nekdo želi tvojo stvar. Razumem.”
→ Pokažemo deljenje v praksi – otroci se učijo z opazovanjem, ne z moraliziranjem.

Ko malček noče deliti, ne pomeni, da je slab.
Ne zmore deliti, ker se še uči, kaj pomeni biti skupaj z drugimi.

Zato morda pravo vprašanje ni:
»Zakaj moj otrok ne deli?«
Ampak:
»Kako mu lahko dam dovolj varnosti, da bo zmožen deliti, ko bo čas pravi?«

Ker deljenje ni stvar prisile.
Deljenje je akt zaupanja.
In zaupanje raste iz varnega odnosa.

IDEJE, s katerimi otroka naučimo SOCIALNIH VEŠČIN, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

09/11/2025

Način, kako si izkazujemo ljubezen, ni nikoli “samo najin”. Otroci ga vpijajo z vsakim pogledom, vsako gesto, vsakim dotikom, ki si ga izmenjamo pred njimi.

Ko vidijo nežnost, se učijo nežnosti.
Ko vidijo spoštovanje, se učijo spoštovanja.
Ko vidijo varnost, se učijo, da je odnos varen.

Raziskave kažejo, da otroci posnemajo svoje vedenje in čustvene odzive predvsem po tem, kar opazujejo doma. Študije iz področja razvojne psihologije (npr. Gottman & Katz, 2002; Elicker et al., 2010) potrjujejo, da kakovost odnosa med staršema neposredno vpliva na otrokovo čustveno regulacijo, navezanost in vzorec odnosov, ki jih bo gradil v odraslosti. Ko otrok pogosto opazuje toplino med staršema, se mi aktivirajo možganska omrežja povezana z varnostjo in empatijo.

Zato je vsaka nežna beseda, vsak objem in vsak trenutek povezanosti darilo, ki ga ne dajemo samo partnerju, ampak tudi svojemu otroku.

Naš način ljubezni postane njihov notranji zemljevid. Naredimo ga jasnega, varnega in vrednega ponavljanja.

IDEJE, s katerimi se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

08/11/2025

Ne sprašujmo se, zakaj nas naš otrok kot odrasel ne ljubi. Zakaj ne pride na obisk, zakaj nas ne pokliče. Ljubezen je treba sejati, ne zahtevati.

Ljubezen, ki je ni dobil, ne izgine. Le tiho se preseli v njegove odnose, v njegovo samopodobo, v način, kako kot odrasel ljubi ali se ljubezni izogiba.

Raziskave razvojne psihologije jasno kažejo, da zgodnja starševska toplina napoveduje boljše duševno zdravje, manj težav v odnosih in večjo čustveno stabilnost v odraslosti. Ena najbolj citiranih longitudinalnih študij (Harvard Study of Adult Development, Waldinger & Schulz, 2010) je pokazala, da ljudje, ki so v otroštvu doživljali toplino in podporo, kot odrasli oblikujejo varnejše, stabilnejše in bolj zadovoljujoče odnose. Otroci, ki tega niso imeli, pa pogosteje poročajo o občutku praznine, večjih težavah z regulacijo čustev in težjem zaupanju drugim.

Ko otroku rečemo “ljubi me”, je to zahteva.
Ko pa mu damo toplino, spoštovanje, mehkobo in varnost, ga naučimo kako ljubiti sebe in druge.

Ljubezen, ki jo vlagamo v otroka danes, ni nepomembna. Je osnutek tega, kakšen odnos bo do nas čutil, ko bo odrasel in kakšen odnos bo znal ustvarjati s svetom.

IDEJE, s katerimi se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

06/11/2025

Ko otrok stopi v šolo, nosi s seboj dva nahrbtnika.

En je viden – poln zvezkov, učbenikov in morda flaše z vodo.
Drugi je neviden – in prav ta je tisti, ki zares šteje.

V tem drugem nahrbtniku so vsa čustva, ki jih prinese od doma. Majhne zmage včerajšnjega dne. Njegovi strahovi. Teža pričakovanj, ki jih poskuša izpolniti. Včasih je poln jutranjega objema in spomina na mamin nasmeh pri vratih. Drugič je težak od prepira, ki se je zgodil tik pred odhodom od doma.

V njem so občutki pripadnosti – ali osamljenosti.

Samozavesti – ali skrbi.

In globoko v notranjosti so stvari, za katere otrok še nima besed. Tiste, za katere si želi, da bi jih nekdo opazil, samo zato, da bi njegov nahrbtnik postal vsaj malo lažji.

Tistega drugega nahrbtnika ne vidimo.
A če pogledamo dovolj pozorno ga bomo prepoznali v njihovih očeh, v tišini ali v tem, kako se vede.

Bodimo prijazni, razumevajoči. Edino kar si otrok želi je, da bi bil sprejet in da bi ga imeli radi.

IDEJE, s katerimi pomagamo otroku najti MOČNA PODROČJA, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

05/11/2025

Včasih mislimo, da postavljamo mejo,
v resnici pa samo prosimo, ponavljamo ali vzbujamo občutke krivde.

1. Ponavljanje
“Rekla sem že desetkrat, da pospravi!”
To ni meja, to je prošnja brez strukture.
Otrok ve, da besede nimajo teže.

Meja:
“Čas je za pospravljanje. Pomagal ti bom začeti.”
(Pri meji ne govorimo desetkrat — ukrepamo mirno in dosledno.)

2. Izbruh
Najprej opozarjamo, se trudimo ostati mirni …
Potem pa:
“Zdaj pa dovolj!!!”
To ni meja, to je preplavljen starš.
Otrok čuti našo izgubo nadzora, ne strukture.

Meja:
“Vidim, da ne zmoreš nehati metati. Ustavil te bom. Moje delo je, da te zaščitim.”
(Meja ni glasnejša — je jasnejša.)

3. Pridiga
“Kolikokrat sem ti že rekla, da se to ne dela? Saj veš, da je nevarno! To ni lepo!”
To ni meja, to je poskus prepričevanja.
Otrok v stresu ne sliši razlage.
Sliši ton, ne sporočila.

Meja:
“Po hiši se ne teče s škarjami. Odložil jih boš, jaz jih bom spravila.”
(Kratko. Jasno. Brez predavanja. Z odraslim, ki vodi situacijo.)

4. Grožnja ali “če ne, pa …”
“Če zdaj ne prideš, gremo brez tebe.”
To ni meja, to je poskus ustvarjanja strahu, da bi otrok sodeloval.

Meja:
“Čas je, da gremo. Vem, da ti je težko prekiniti igro. Pomagal ti bom, da se posloviš.”
(Meja vedno vključuje vodstvo, ne kazen.)

5. Vzbujanje krivde
“Vidiš, zdaj sem zaradi tebe čisto živčna.”
To ni meja, to je čustveni pritisk.
Otrok se nauči, da je odgovoren za naše občutke.

Meja:
“Zdaj sem razburjena. Potrebujem trenutek, da se umirim, potem se pogovoriva.”
(Odrasel poskrbi zase – brez krivde in sramu za otroka.)

Meja = mirno vodstvo + jasna struktura + spoštovanje.
Ni odvisna od otrokovega vedenja, ampak od naše zrelosti.

Raziskave (Baumrind, Child Development, 1991; Grolnick & Ryan, 1989) kažejo, da otroci, ki odraščajo ob toplih, a jasnih mejah, razvijejo boljšo samoregulacijo, notranjo motivacijo in samozaupanje.

Ko mejo zamenjamo z grožnjo, opozarjanjem ali izbruhom, se otrok ne uči, kaj je prav, ampak, kdaj bo starš eksplodiral.

Ko pa mejo postavimo mirno in dosledno,
mu damo najdragocenejše sporočilo:
“Tvoje vedenje ima mejo,
ampak ti si vedno vreden ljubezni.”

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

Address

Pernica

Telephone

+38641287099

Website

https://gusarnik.eu/

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke:

Shortcuts

Want your practice to be the top-listed Clinic in Pernica?