28/02/2021
💫 Kot gostja na Murskem valu, sem s poslušalci delila moja opažanja in razmišljanja, kako trenutna Covid situacija vpliva na naše duševno zdravje 💫
V svoji psihoterapevtski praksi se srečujem s posamezniki z različnimi čustvenimi stiskami in različnimi življenjskimi zgodbami. Razmišljam, kaj še povedati o doživljanju posameznikov, ki se vsak na svoj način soočajo s pandemijo, ki smo ji priča, v tej poplavi informacij in ko želi že vsak komentirati družbeno resničnost.
Covid imenujem kar virus neenakosti in socialnih razlik. Čeprav smo si ljudje v svojem bistvu zelo podobni – vsi hrepenimo po ljubezni in sprejetosti – smo si v tem, kako delujemo in kako se soočamo s stresnimi situacijami zelo različni. V prvem valu marca nisem opazila, vsaj pri ljudeh, ki prihajajo k meni, da bi se psihične težave zelo povečale. Nasprotno, za trenutek se je čas nekoliko ustavil, aktualne norme zahodne družbe, kot je prisila, da je treba, čim več delati, da boš potem lahko čim več trošil, da je treba biti uveljavljen v družbi, najboljši, najuspešnejši, so se za trenutek zameglile. Čutil se je strah pred negotovostjo, pred tem, da ne bodo zadovoljene osnovne potrebe, kot je potreba po hrani.
Marsikomu se je anksiozna motnja tudi izboljšala. Ker je anksioznost pretiran strah pred določenimi manj resničnimi stvarmi, pred celotnim življenjem, tu v epidemiji pa gre za realno nevarnost in so lahko svoj strah usmerili v le to.
Čisto nekaj drugega je drugi val pandemije, ko socialna izolacija že dolgo traja, ukrepi se spreminjajo zelo hitro, da jim komaj slediš.
Poraja se dilema kje najti tisto mejo, da poskrbiš, da se virus ne bi širil, a bi si kljub vsemu vzel vsaj malo za sebe, mogoče kratek obisk prijatelja, ki ga že dolgo nisi videl.
Opažam, da se tudi moji pacienti različno soočajo s pandemijo. Pandemija je v bistvu stresna situacija za vsakega po svoje, nekateri se soočajo z izgubo bližnjega, drugi s finančno stisko, tretji s socialno izolacijo. Vendar smo, oziroma naj bi bili odrasli ljudje načeloma opremljeni tudi za preživljanje težkih situacij. V primeru pandemije je čustvo, ki nas spremlja strah, negotovost, glede prihodnosti, kako se bo vse skupaj izteklo, kdaj bo konec.
Ko smo ljudje tesnobni ali negotovi radi poiščemo bližino drugega, vendar je virus ustvaril medosebno razdaljo oziroma še poglobil to, ki jo je pred virusom prinesel svet informacijske tehnologije.
Poleg osebnih predispozicij, ima vlogo pri soočanju s pandemijo tudi posameznikov socialni status, kaj so za njega pomenili ukrepi, ali je ostal doma na čakanju in je v negotovosti ali pa ima takšno službo, recimo v zdravstvu in dela prekomerno in je izgorel od dela.
Če ne bi spremljala stisk ranljivih skupin ob soočanju s korona situacijo, bi se mogoče celo upala vprašati, kaj pa če je človeštvo potrebovalo ta virus, da nas malo zaustavi, nam da misliti? Ampak vprašanje izgubi smisel, takoj ko vidim, da se tisti ki se dobro znajdejo v tem svetu in se znajo potegniti za sebe, dobro znajdejo tudi v tej situaciji, stiske ranljivih, pa se še povečujejo.
Stiske so predvsem v družinah, ki so že tako ali drugače prikrajšane, pa naj je to glede financ, bolezni ali socialne mreže. Po drugi strani vidiš ljudi, ki jim ni mar za druge, za stanje v družbi, niso se pripravljeni ali sposobni odreči svojim trenutnim užitkom za dobro drugih. Po tem so tu še tisti ki so jezni in jim je že tako ves svet kriv za vse in so v situaciji našli ventil za izražanje svoje jeze.
Pogosto se postavlja vprašanje, ali se bo človek po pandemiji kaj spremenil. Optimisti razmišljajo, da bomo zdaj bolj cenili drug drugega, da bodo v ospredje stopile bolj človeške vrednote, pravičnost. Vendar ostajam nekje realist. V človeški zgodovini so bile pandemije, vojne, človek pa se v svojem bistvu ni spremenil. Na tem mestu bi citirala psihiatra in psihoanalitika Matjaža Lunačka: »V našem delu sveta ljudje za večje spremembe niso zainteresirani. Ogromno ljudi živi več kot udobno, celo bogato, seveda vedno na račun manj srečnega, ki je globoko izkoriščan. V globalizaciji je to zamegljeno.«
Menim, da bi morala biti v tej situaciji še bolj v ospredju strpnost drug do drugega, predvsem do ranljivih skupin, saj bo tudi te pandemije, kot je bilo vsake, kmalu konec. Zato je dobro, če za trenutek damo svoj ego in željo po užitkih, ki so nam trenutno preprečeni vstran in poskušamo gledati na skupno dobro. Kajti po tem, kako neka družba poskrbi za ranljive skupine in za živali se pozna zrelost in razvitost neke družbe.
Opažam, da obiskati psihoterapevta, ni več takšen tabu in da čustvene stiske niso nekaj česar bi se morali sramovati, kajti skoraj vsak posameznik se v teku življenja znajde v situaciji, ko ne gre vse gladko in ko čuti, da trpi.
Zaključila bi s stavkom, ki mi ga je pred kratkim povedala ena moja mlada pacientka: Čez dan smo vsi egoisti, zvečer pa potrebujemo nekoga ob sebi.
