02/02/2026
V soboto sem ลกla s prijateljico na sprehod.
K izvirom Ljubljanice.
Veฤino svojega ลพivljenja ลพivim ob Ljubljanici.
In kadar sem se preselila kam drugam, je bilo vedno nekje blizu reke, vode, toka.
Veliko Okence me je tokrat presenetilo.
Ne toliko s podobo, ampak z zvokom.
Z moฤjo.
In ko sem tam stala, sem pomislila, kako bo prav ta voda ฤez ฤas tekla po Barju, mimo doma.
Voda ima spomin.
In oฤitno tudi mene. ๐๐คญ๐
Naravoฤutnice nastajajo spontano iz srca, kot neke vrste dnevnik naravoฤutenja.
Vesela bom, ฤe koga nagovorijo.
A kdaj prisluhneลก vodi
in ne spraลกujeลก kam teฤe
samo zaฤutiลก
kako te povezuje s kraji
ki jim praviลก dom ๐ง๐ฟ
