24/12/2025
Zadnje dni sem imela priložnost, da sem jih preživela v tišini puščave. Neskončne peščene poti, ki nimajo cilja, vmes pa mi je po glavi prihajalo in odhajalo na tisoče misli in vprašanja, kako jih malce utišati. Vmes sem premišljevala tudi o letu, ki je skoraj za nami, ne samo o tem, katere velike cilje sem uresničila, ampak o namerah, ki so me spremljale na poti. To leto je bilo zame kratko, po drugi strani pa neskončno dolgo. Na začetku leta sem si rekla: “vsak mesec si želim obiskati vsaj eno državo”, kar sem na koncu več kot izpolnila, in ugotovila, da je bilo letos narejeno čisto preveč premikov, ki bi mi včasih verjetno pasali, moje jogistke pa so mi potrdile, da se staram 🙈 Pa sem kljub temu izbrala, da bi letošnji rojstni dan, namesto doma, znova preživela na poti 🙈🙈
Letos sem organizirala in učila sem 4 različne večdnevne oddihe v Sloveniji in tujini ter enega enodnevnega, v studiu, in izven studia odvodila več kot 700 različnih joga ur, vsi termini za obrazne masaže so bili nepričakovano razprodani, učila na štirih različnih festivalih v Sloveniji in tujini (in zadnje tri izpustila ter ugotovila, da moja posoda za socializacijo in tovrstne dogodke ni ravno velika), skupaj smo končali dva uspešna joga izziva (spomladanskega in jesenskega) v živo in online in se družili na mnogo ostalih dogodkih.
Mogoče se vse sliši kot sanje, ampak na koncu so največje zmage, tisti najmanjši in tudi najtežji koraki, ki so se dogajali v notranjosti.
Najbolj ponosna sem za vsak osebni premik, ko sem postavila mejo, ko sem rekla “ne” namesto ponovnega “ja”, ko sem izbrala sebe, počitek namesto novega projekta. Tudi to, da sem včasih moje ure predala drugi učiteljici - zame velik izziv in po drugi napredek, je spoznanje, da včasih ne potrebujem vsega sama, da lahko pri vodenju zaupam tudi drugi osebi.
Da lahko sprejmem pomoč, da ni treba da je vse perfektno in da ni treba, da sem vedno v nulo pripravljena, da lahko sledim sebi. Pa predvsem zaupanje sebi.
Tolikokrat bi se lahko primerjala s kom drugim, podvomila vase (in tudi sem), a se danes, tudi ko takšni trenutki pridejo, ustavim in samo poskeniram vse izkušnje in znanja, ki so zgradila mene, takšno kot sem.
Največja zmaga letos pa je ta, da sem ugotovila kaj je zame in kaj ne, in da ne potrebujem ustrezati in pasati vsem, ker tudi meni vsi ne. Da je okej, če se umaknem in sem raje sama, če se ne strinjam z vsem, in če stojim za svojim “jaz”. In največja lekcija, ki se je še učim je, da včasih vsega ne zmorem, in da lahko upočasnim - da si dovolim napolniti lastne baterije, še preden zasveti rdeča lučka. In da skozi življenje hodim lahkotneje, bolj zavestno in počasneje.
In kot pravim - skozi prakse, ki jih predajam se učim tudi sama.
Ker joga zame niso samo popolni gibi, natančno izvedene asane, temveč predvsem lekcije, ki se jih lahko naučimo na podlagi in bolj zavestno živimo tudi vsakdanje življenje, medtem ko resnično čutimo in živimo sebe. ✨🌙
