16/11/2025
Večina ljudi verjame, da nečesa ne čuti, ker je preprosto premalo pozoren ali premalo discipliniran. Mislimo, da je togost v vratu, praznina v trebuhu ali nenehno stiskanje čeljusti nekaj, kar bi lahko sprostili, če bi imeli več volje ali bi našli pravo tehniko.
Pristop AEQ mi vedno znova pokaže, da razlog ni v pomanjkanju volje, temveč v zaščiti, ki je vgrajena precej globlje. Ta zaščita ni napaka, temveč logičen odgovor na premočne razmere. V AEQ 2.0 jo poimenujem senzorno motorična zastrtost (SMZ).
Senzorno motorična zastrtost pomeni, da živčni sistem zakrije del resnice o telesu in okolju. Nečesa ne čutimo in ne moremo zavestno voditi, čeprav v resnici obstaja. To se ne zgodi zaradi lenobe ali šibkega značaja, temveč zato, ker je bilo nekoč preveč boleče ali pretežko, da bi lahko to v celoti občutili. Sistem se je odločil, da je bolje čutiti manj, imeti manj izbire v gibu in vedenju, kot pa se zlomiti pod pritiskom.
Zastrtost je zato nekdanji dogovor med telesom in podzavestjo. V času, ko ni bilo druge možnosti, je omogočila preživetje. V odraslosti pa ta isti dogovor postane problem. Še vedno nas ščiti na način, ki smo ga nekoč potrebovali, čeprav razmere niso več iste. Posledica je, da ne čutimo dovolj sebe, da bi lahko razumno in urejeno vodili svoje dihanje, gibanje in odnose.
V telesu se to kaže kot območja, ki so ali vedno napeta ali kot da jih sploh ni. Trebuh je ali trd in zategnjen ali pa prazna luknja brez stika. Spodnji del hrbta je prisoten šele takrat, ko boli, ne pa kot stabilna in živa opora. Vrat in čeljust sta pogosto kronično napeta ali nekakšno “mrtvo” območje, kjer ne zaznamo niti napora niti sprostitve. Dih se ob najmanjšem pritisku razbije na kratke, plitve odseke in se dvigne v prsi.
Kljub močni SMZ, telo in oseba deluje, vendar človek zavestno ne čuti, kako se obremenitev prenaša od stopal v medenico, kako se os AEQ poravna, kdaj se izdih pretrga. Zna dvigniti predmet ali opraviti nalogo, ne zna pa čutiti sebe v tem, kar dela. Gib je bolj navada kot živ proces. Še huje pa je da ne razume ali ne more razumeti zakaj je njegova SMZ kronična.
V odnosih se senzorno motorična zastrtost pokaže predvsem v času. Telo prepozno sporoči, da je bilo nečesa preveč. Odziv pride pozno in premočno ali pa sploh ne. V pogovoru ne zaznamo trenutka, ko bi bilo smiselno zaključiti ali za hip utihniti, zato govorimo predolgo, ali se odsekano umaknemo. Mejo postavimo šele, ko pritiska ne zdržimo več, zato je ostrina nesorazmerna. Ne opazimo, da se nam je dih skrajšal in ramena dvignila že pri prvem stavku druge osebe. Zaznamo šele rezultat, na primer utrujenost, krivdo, jezo ali občutek poraza.
Ko je SMZ velika, človek v odnosu nima jasnega notranjega kompasa. Odločitve ne nastajajo iz občutka osi, opore in diha, ampak iz starih obrambnih vzorcev. Kasneje si to moralno razlaga. Sebe vidi kot žrtev, drugega kot krivičnega, usodo kot nepravično. Ne vidi pa, da v ključnih trenutkih preprosto ni čutil dovolj, da bi se lahko odzval drugače.
Na tak način postane jasno, zakaj volja sama po sebi ne zadošča. Volja je orodje, ki ga lahko uporabimo šele takrat, ko imamo dovolj informacij. Če telesa ne čuti, volja nima na čem delati. Lahko se za nekaj časa prisilimo v novo držo, v mehkejši ton glasu, v prijaznejši izraz ali v redno vadbo. Vendar se ob prvem večjem pritisku sistem vrne v stari red. Ne zato, ker bi bili slabi ali šibki, ampak zato, ker živčni sistem še naprej verjame, da je zastrtost najbolj varen način delovanja.
V AEQ sem za ta pojav uporabljal izraz SMA, senzorno motorična amnezija, ki sem ga spoznal, ko sem se učil Klinično somatiko. Ta izraz je dobro opravil prvo nalogo, saj je opozoril, da kronična napetost in izguba občutka nista nekaj nespremenljivega, ampak rezultat učenja, ki ga je mogoče spremeniti. Kljub temu se je z nadaljnjim razvojem pristopa v AEQ 2.0 pokazalo, da izraz amnezija ne zadošča več.
Amnezija govori o pozabi. Poudari, da je nekaj izginilo iz zavesti in da je cilj to pozabljeno vrniti. Če gledamo samo tako, smo hitro v logiki prebujanja in prebijanja. Želimo predramiti tisto, kar je zaspalo. To vodi v pretiran pritisk, v prehitre tehnike in v težnjo po intenzivnih izkušnjah, ki sicer prinesejo močan občutek, ne ustvarijo pa trajnejšega reda.
Zato v AEQ 2.0 govorim o zastrtosti, ne več o amneziji. Zastrtost pomeni, da nekaj ni izbrisano, ampak zavestno ali nezavedno zakrito. Nekaj v nas drži zaveso. To takoj spremeni pogled. Nečesa ne čutim in ne vodim, zato ker se pred tem branim. Zastrtost ni napaka, temveč je bila nekoč smiselna rešitev, ki se je zaradi potrebe pomaknila v globoko zavest in podzavest,
S tem premikom dobi celotno stanje drugačen pomen. V ospredje pride vprašanje, zakaj je bilo potrebno, da se del zaznave skrije. Povečata se spoštovanje in previdnost do telesa in podzavesti. Do takšne zavese ne moremo na silo, saj se spremeni v obzidje. Najprej je treba ustvariti pogoje, v katerih podzavest sploh lahko preveri, ali je stari red še potreben.
Razlika med SMA in SMZ ni le besedna. SMA opisuje stanje predvsem znotraj posameznika in njegovega mišičnega tonusa. SMZ pa vedno vključuje tudi odnos in okolje. Zastrtost pove nekaj o tem, v kakšnem polju je človek moral živeti, koliko pritiska je čutil, kaj je moral prenašati prezgodaj, koliko prostora je imel zase. Poveže to, kar se dogaja v mišici in dihanju, s tem, kar se dogaja v družini, službi in širšem okolju.
S tem se AEQ 2.0 jasno oddalji od klasične somatike. Somatika se upravičeno osredotoča na senzorično in motorično raven, na to, da se zaznava vrne in da se mišice naučijo delovati drugače. AEQ 2.0 na tej osnovi gradi naprej. Ne zanima ga več samo, kako se človek počuti po vaji, temveč kako deluje v življenju. Ne zadovolji se s kratkotrajnim olajšanjem, temveč išče red, ki ostane prisoten tudi takrat, ko vaje ni. V ospredje pride vprašanje, ali se sprememba odrazi v načinu, kako hodimo, delamo, vzgajamo otroke, postavljamo meje, prenašamo odgovornost.
Senzorno motorična zastrtost je v tem pogledu eden ključnih pojmov AEQ 2.0. Pomaga razumeti, zakaj teorija in dobre namere dolgoročno nikoli zares ne zadostujejo in le hranijo SMI. Razloži, zakaj nekdo razume razlage, vidi smisel, a se v telesu in odnosih malo spremeni. Pojasni, zakaj se pod pritiskom vedno znova ponovi isti vzorec, ne glede na to, koliko delamo na sebi.
Sprememba SMZ ne nastane z odločitvijo, da bomo od danes naprej drugačni. Nastane v učnem procesu, kjer najprej upočasnimo, zmanjšamo obseg, vrnemo pozornost v oporo in os, uskladimo gib in izdih, ustvarimo učno polje, v katerem lahko zaznavni tok zares steče od zaznam, preko občutim in razumem, do spremenim. Šele ko je v telesu več resničnega občutka, se lahko star zaščitni red začne naravno umikati in prepuščati prostor novemu.
S tem se jezik AEQ približa temu, kar se v resnici dogaja. Ne govorimo več, da je telo nekaj pozabilo. Govorimo, da je nekaj zavestno zakrilo, da bi preživelo. Naša naloga ni, da ga prepričamo ali premagamo, temveč da mu pokažemo, da nova ureditev omogoča več varnosti ob manj napora. Ko se to zgodi, se zastrtost začne zmanjševati, red pa vse bolj naravno prehaja iz telesa v odnose in nazaj.
Za takšno učenje in poučevanje pa je nujna Zrelost AEQ, ki jo bom predstavil naslednjo nedeljo.
Aleš Ernst, avtor AEQ 2.0