AEQ metoda

16/11/2025

Večina ljudi verjame, da nečesa ne čuti, ker je preprosto premalo pozoren ali premalo discipliniran. Mislimo, da je togost v vratu, praznina v trebuhu ali nenehno stiskanje čeljusti nekaj, kar bi lahko sprostili, če bi imeli več volje ali bi našli pravo tehniko.
Pristop AEQ mi vedno znova pokaže, da razlog ni v pomanjkanju volje, temveč v zaščiti, ki je vgrajena precej globlje. Ta zaščita ni napaka, temveč logičen odgovor na premočne razmere. V AEQ 2.0 jo poimenujem senzorno motorična zastrtost (SMZ).

Senzorno motorična zastrtost pomeni, da živčni sistem zakrije del resnice o telesu in okolju. Nečesa ne čutimo in ne moremo zavestno voditi, čeprav v resnici obstaja. To se ne zgodi zaradi lenobe ali šibkega značaja, temveč zato, ker je bilo nekoč preveč boleče ali pretežko, da bi lahko to v celoti občutili. Sistem se je odločil, da je bolje čutiti manj, imeti manj izbire v gibu in vedenju, kot pa se zlomiti pod pritiskom.

Zastrtost je zato nekdanji dogovor med telesom in podzavestjo. V času, ko ni bilo druge možnosti, je omogočila preživetje. V odraslosti pa ta isti dogovor postane problem. Še vedno nas ščiti na način, ki smo ga nekoč potrebovali, čeprav razmere niso več iste. Posledica je, da ne čutimo dovolj sebe, da bi lahko razumno in urejeno vodili svoje dihanje, gibanje in odnose.

V telesu se to kaže kot območja, ki so ali vedno napeta ali kot da jih sploh ni. Trebuh je ali trd in zategnjen ali pa prazna luknja brez stika. Spodnji del hrbta je prisoten šele takrat, ko boli, ne pa kot stabilna in živa opora. Vrat in čeljust sta pogosto kronično napeta ali nekakšno “mrtvo” območje, kjer ne zaznamo niti napora niti sprostitve. Dih se ob najmanjšem pritisku razbije na kratke, plitve odseke in se dvigne v prsi.

Kljub močni SMZ, telo in oseba deluje, vendar človek zavestno ne čuti, kako se obremenitev prenaša od stopal v medenico, kako se os AEQ poravna, kdaj se izdih pretrga. Zna dvigniti predmet ali opraviti nalogo, ne zna pa čutiti sebe v tem, kar dela. Gib je bolj navada kot živ proces. Še huje pa je da ne razume ali ne more razumeti zakaj je njegova SMZ kronična.

V odnosih se senzorno motorična zastrtost pokaže predvsem v času. Telo prepozno sporoči, da je bilo nečesa preveč. Odziv pride pozno in premočno ali pa sploh ne. V pogovoru ne zaznamo trenutka, ko bi bilo smiselno zaključiti ali za hip utihniti, zato govorimo predolgo, ali se odsekano umaknemo. Mejo postavimo šele, ko pritiska ne zdržimo več, zato je ostrina nesorazmerna. Ne opazimo, da se nam je dih skrajšal in ramena dvignila že pri prvem stavku druge osebe. Zaznamo šele rezultat, na primer utrujenost, krivdo, jezo ali občutek poraza.

Ko je SMZ velika, človek v odnosu nima jasnega notranjega kompasa. Odločitve ne nastajajo iz občutka osi, opore in diha, ampak iz starih obrambnih vzorcev. Kasneje si to moralno razlaga. Sebe vidi kot žrtev, drugega kot krivičnega, usodo kot nepravično. Ne vidi pa, da v ključnih trenutkih preprosto ni čutil dovolj, da bi se lahko odzval drugače.

Na tak način postane jasno, zakaj volja sama po sebi ne zadošča. Volja je orodje, ki ga lahko uporabimo šele takrat, ko imamo dovolj informacij. Če telesa ne čuti, volja nima na čem delati. Lahko se za nekaj časa prisilimo v novo držo, v mehkejši ton glasu, v prijaznejši izraz ali v redno vadbo. Vendar se ob prvem večjem pritisku sistem vrne v stari red. Ne zato, ker bi bili slabi ali šibki, ampak zato, ker živčni sistem še naprej verjame, da je zastrtost najbolj varen način delovanja.

V AEQ sem za ta pojav uporabljal izraz SMA, senzorno motorična amnezija, ki sem ga spoznal, ko sem se učil Klinično somatiko. Ta izraz je dobro opravil prvo nalogo, saj je opozoril, da kronična napetost in izguba občutka nista nekaj nespremenljivega, ampak rezultat učenja, ki ga je mogoče spremeniti. Kljub temu se je z nadaljnjim razvojem pristopa v AEQ 2.0 pokazalo, da izraz amnezija ne zadošča več.

Amnezija govori o pozabi. Poudari, da je nekaj izginilo iz zavesti in da je cilj to pozabljeno vrniti. Če gledamo samo tako, smo hitro v logiki prebujanja in prebijanja. Želimo predramiti tisto, kar je zaspalo. To vodi v pretiran pritisk, v prehitre tehnike in v težnjo po intenzivnih izkušnjah, ki sicer prinesejo močan občutek, ne ustvarijo pa trajnejšega reda.

Zato v AEQ 2.0 govorim o zastrtosti, ne več o amneziji. Zastrtost pomeni, da nekaj ni izbrisano, ampak zavestno ali nezavedno zakrito. Nekaj v nas drži zaveso. To takoj spremeni pogled. Nečesa ne čutim in ne vodim, zato ker se pred tem branim. Zastrtost ni napaka, temveč je bila nekoč smiselna rešitev, ki se je zaradi potrebe pomaknila v globoko zavest in podzavest,
S tem premikom dobi celotno stanje drugačen pomen. V ospredje pride vprašanje, zakaj je bilo potrebno, da se del zaznave skrije. Povečata se spoštovanje in previdnost do telesa in podzavesti. Do takšne zavese ne moremo na silo, saj se spremeni v obzidje. Najprej je treba ustvariti pogoje, v katerih podzavest sploh lahko preveri, ali je stari red še potreben.

Razlika med SMA in SMZ ni le besedna. SMA opisuje stanje predvsem znotraj posameznika in njegovega mišičnega tonusa. SMZ pa vedno vključuje tudi odnos in okolje. Zastrtost pove nekaj o tem, v kakšnem polju je človek moral živeti, koliko pritiska je čutil, kaj je moral prenašati prezgodaj, koliko prostora je imel zase. Poveže to, kar se dogaja v mišici in dihanju, s tem, kar se dogaja v družini, službi in širšem okolju.

S tem se AEQ 2.0 jasno oddalji od klasične somatike. Somatika se upravičeno osredotoča na senzorično in motorično raven, na to, da se zaznava vrne in da se mišice naučijo delovati drugače. AEQ 2.0 na tej osnovi gradi naprej. Ne zanima ga več samo, kako se človek počuti po vaji, temveč kako deluje v življenju. Ne zadovolji se s kratkotrajnim olajšanjem, temveč išče red, ki ostane prisoten tudi takrat, ko vaje ni. V ospredje pride vprašanje, ali se sprememba odrazi v načinu, kako hodimo, delamo, vzgajamo otroke, postavljamo meje, prenašamo odgovornost.

Senzorno motorična zastrtost je v tem pogledu eden ključnih pojmov AEQ 2.0. Pomaga razumeti, zakaj teorija in dobre namere dolgoročno nikoli zares ne zadostujejo in le hranijo SMI. Razloži, zakaj nekdo razume razlage, vidi smisel, a se v telesu in odnosih malo spremeni. Pojasni, zakaj se pod pritiskom vedno znova ponovi isti vzorec, ne glede na to, koliko delamo na sebi.
Sprememba SMZ ne nastane z odločitvijo, da bomo od danes naprej drugačni. Nastane v učnem procesu, kjer najprej upočasnimo, zmanjšamo obseg, vrnemo pozornost v oporo in os, uskladimo gib in izdih, ustvarimo učno polje, v katerem lahko zaznavni tok zares steče od zaznam, preko občutim in razumem, do spremenim. Šele ko je v telesu več resničnega občutka, se lahko star zaščitni red začne naravno umikati in prepuščati prostor novemu.

S tem se jezik AEQ približa temu, kar se v resnici dogaja. Ne govorimo več, da je telo nekaj pozabilo. Govorimo, da je nekaj zavestno zakrilo, da bi preživelo. Naša naloga ni, da ga prepričamo ali premagamo, temveč da mu pokažemo, da nova ureditev omogoča več varnosti ob manj napora. Ko se to zgodi, se zastrtost začne zmanjševati, red pa vse bolj naravno prehaja iz telesa v odnose in nazaj.
Za takšno učenje in poučevanje pa je nujna Zrelost AEQ, ki jo bom predstavil naslednjo nedeljo.

Aleš Ernst, avtor AEQ 2.0

15/11/2025

Človek brez telesa in resnice se danes vedno bolj vede kot umetna inteligenca. Pameten, hiter, samozavesten. In hkrati slep. To vidim vsak dan pri ljudeh, ki pridejo zlomljeni, izčrpani in brez stika s sabo, z glavo v stalnem prehitevanju, s telesom v blokadi in z življenjem, ki se jim počasi sesuva na vseh ključnih področjih, čeprav na zunaj še vedno delujejo uspešni.

Ko izgubiš povezavo z desno hemisfero in telesom, začne leva delovati sama zase, brez nadzora in brez korekcije stika z realnostjo, kar pomeni, da se odloča iz svojih razlag in želja, ne pa iz tega, kar je res. Leva, ko ostane brez nadzora, je po delovanju enaka kot umetna inteligenca. Ustvarja zgodbe, ki so na zunaj videti logične, moderne in napredne, v resnici pa so pot v vedno večji notranji kaos in entropijo, ki najprej trka skozi subtilne signale telesa, nato pa skozi bolečino in razpad odnosov.

Tu vstopi še en ključni pojem AEQ 2.0, senzorno motorična zastrtost. To je stanje, v katerem živčno mišični sistem zaradi kronične napetosti in travmatičnih prilagoditev več ne prepušča jasnih informacij iz telesa v zavest. Telo čuti, a zavest tega ne zazna dovolj jasno. Prav ta zastrtost omogoča, da lahko leta in desetletja ignoriraš resničnost svojega telesa in svojih omejitev, ter hkrati zahteva tak način delovanja, ker je vsak stik z realnim občutkom preveč boleč in ogrožajoč za obstoječo samopodobo. Senzorno motorična zastrtost tako ni stranski učinek, temveč podlaga in pogoj, da lahko povišana leva hemisfera prevzame oblast in te počasi pripelje v stanje, ki ga ta članek opisuje.

Leva hemisfera hoče svobodo in vpliv brez podlage. Brez bolečine, brez mej, brez posledic. Hoče, da je res tisto, kar si misli, ne tisto, kar je. Desna hemisfera in telo sta tu kot resničnostni odbor, ki ga večina ljudi danes kronično ignorira, dokler se ta odbor ne oglasi dovolj glasno, da ga ni več mogoče preslišati. Desna povezuje, čuti, vidi kontekst in čas. Ko ju odklopiš ali se naučiš iti čez njune signale, dobiš človeka, ki živi v svoji konstrukciji in ne v realnem svetu. Tam se začne neresnica o sebi in svetu, ki jo lahko zelo dolgo intelektualno opravičuješ, vendar jo telo neha tolerirati veliko prej, kot si pripravljen priznati.

Umetna inteligenca je trenutno najbolj jasno ogledalo tega, kar počne leva hemisfera brez desne. Sistemi, ki so sposobni ustvariti na tisoče besed in podob, ne čutijo ničesar. Nimajo telesa, nimajo bolečine, nimajo sramu. Ne morejo se zbuditi ob treh zjutraj, ko jih stisne tesnoba zaradi napačne odločitve. Podajo odgovor in gredo naprej.

V zadnjem obdobju smo videli dovolj primerov, kjer so sistemi samozavestno svetovali nesmisle in nevarnosti, ker je jezik stekel pred razumevanjem, algoritmi pa niso imeli nobenega mehanizma, ki bi povedal dovolj je, tukaj je meja, tukaj je človek. Na koncu morajo ljudje gasiti požar, popravljati sistem in razlagati, kaj je šlo narobe, kar jasno pokaže, da hitro, tekoče in pametno še ni enako resnično in odgovorno. Umetna inteligenca dela, kar zna in kar so ji dali. Je orodje brez zavesti. Problem ni v njej, problem je v nas, če ji verjamemo brez telesa, brez dvoma in brez stika z realnostjo.

Popolnoma isto se dogaja človeku, ki "živi" samo v glavi telo je pa zastrl pred zavestjo. Kronično simpatičen živčni sistem, dvignjen tlak v trupu, napetost v mišicah, senzorno motorična zastrtost, ki odklopi čutenje, in nad tem vladar, ki se mu zdi to normalno. Človek takrat živi v virtualni resničnosti svoje leve polovice. Z nekaj inteligence in retorike to je videti impresivno, pogosto celo privlačno in navdihujoče za okolico, ki tudi sama beži pred resnico. V resnici pa tak človek ne čuti več mej.

Ne svojih, ne tujih. Ne meje časa, ne meje energije, ne meje odnosa. Svoje odločitve razlaga kot intuicijo in notranji glas, v resnici pa so to refleksi bega pred bolečino, pred odgovornostjo in pred sramom, ki ga ne prenese. Senzorno motorična zastrtost tu deluje kot notranji filter, ki zmanjša občutek nelagodja in bolečine, a hkrati izključi tudi realni občutek za nevarnost, za preobremenjenost in za lastno laž. Tak človek bo vedno našel razlago, zakaj je moral nekaj narediti hitro, zakaj ni bilo druge možnosti, zakaj je okolica kriva, da ga ne razume.

Resnica je vedno povezana z omejitvijo. Fizično, čustveno, časovno. Če ne priznavaš omejitev, si otrok v telesu odraslega, ne glede na diplome, dosežke in število lajkov. Hočeš več energije, kot jo imaš. Hočeš več časa, kot ga je. Hočeš odnose brez posledic in brez obveznosti. To pomeni, da v tebi vlada leva polovica brez korekcije desne in telesa. Nimaš realne notranje slike, koliko zmoreš. Nimaš realne slike, kaj tvoja dejanja povzročijo drugim in tebi čez pet ali deset let. Tak človek bo vedno znova počel kratkoročno razumna dejanja, ki so na dolgi rok samomor. Na telesu, v odnosih, v poslu.

Desna hemisfera in telo sta počasna. To ni napaka, to je prednost. Potrebujeta čas, da preverita realnost. Potrebujeta mejo, da vesta, kje si. Potrebujeta bolečino, da te ustavita, ko greš čez. Ko bolečino ignoriraš z zdravili, z odvisnostmi, z nenehnim delom ali z duhovnostjo brez stika s telesom, prerežeš kabel med resnico in zavestjo. Ostaneš z glavo in z ego strukturo, ki se hrani sama s sabo in se potem čudi, zakaj telo ne sodeluje več, odnosi razpadajo in otroci nočejo več priti domov.

To je narcistični pogled na svet, ki ga danes vidiš na vsakem koraku. Jaz vem, jaz čutim, jaz imam prav. Vi se prilagodite. Če se ne, ste problem vi, ne moje vedenje. To ni samo kliše o narcisu, ki gleda v ogledalo. To je vsakdanji človek, ki živi brez realnega povratnega toka iz telesa in okolice, brez pripravljenosti sprejeti omejitve in posledice. Senzorno motorična zastrtost mu pri tem omogoča, da ne čuti, kaj v resnici dela sebi in drugim, zato brez večjih notranjih zavor ponavlja isti vzorec in se čudi, zakaj se svet vedno znova obrne proti njemu.

Umetna inteligenca samo dodatno pospeši to težnjo. Daje ti navidezno moč, da lahko v sekundi dobiš odgovor, pripraviš besedilo, idejo, koncept. Če si notranje urejen, je to odličen pomočnik. Če pa si čustveno nezrel, razcepljen, kronično simpatičen in odklopljen od telesa, boš umetno inteligenco uporabil za pospeševanje svoje neresnice. Delal boš še hitreje, še več, še bolj kompleksno. Glava bo še bolj prepričana, telo pa se bo še bolj utišalo in stopilo v ozadje, dokler ne bo ostalo prostora samo še za simptome, diagnoze in razpad tistega, kar si mislil, da obvladaš.

K temu dodaš še socialna omrežja, iluzijo pomembnosti, stalno primerjanje in potrebo po vplivu in dobiš popolno formulo za razpad notranje strukture. Zato ker jo v to vlogo postaviš ti, ko v sebi ne ločiš več med pomočnikom in vodjo, med resnico in neresnico, med resničnim občutkom in senzorno motorično zastrtostjo.

Umetna inteligenca je odličen pomočnik in katastrofalen vodja. Isto velja za levo hemisfero. Ko je na pravem mestu, ko sledi resnici, ki jo prinaša telo in desna hemisfera, je dragocena. Ko jo postaviš na vrh, ko ji daš absolutno moč in ji odstraniš vse meje, te bo vodila v iluzijo. Prej ali slej te bodo realnost, fizika in biokemija postavili na trdna tla. Če ne z vnetjem in bolečino, pa z izgorelostjo, ločitvijo, izgubo zaupanja otrok ali partnerja.

Meje so tu zato, da te zaščitijo, ne da te kaznujejo. Čas je tu zato, da stvari dozorijo, ne da ti nagaja. Bolečina je tu zato, da ustavi destrukcijo, ne da te muči. AEQ metoda skozi učenje gibanja, občutenja in razumevanja postopno zmanjšuje senzorno motorično zastrtost. Ko začneš telo spet čutiti, začneš spet čutiti tudi laž v sebi. Laž o tem, koliko zmoreš. Laž o tem, kdo je kriv. Laž o tem, da je tvoja intuicija res tvoja, v resnici pa je samo avtomatizem iz preteklosti, ki ga povišana leva hemisfera prodaja kot glas duše.

Dlje kot traja senzorno motorična zastrtost, bolj nujen in radikalen postane proces, ki ga opisujem. Ni več izbira, ampak vprašanje preživetja. Ali boš še naprej živel iz neresnice in plačeval vedno višjo ceno, ali pa boš dovolil, da ti telo pokaže, kaj je res, čeprav to ni prijetno za tvoj ego.

Doba umetne inteligence je že tukaj. Vanjo smo stopili z obema nogama, če nam je to všeč ali ne. Vprašanje, ali boš umetno inteligenco uporabljal ni več primerno. Primerno vprašanje je, kdo bo v tebi vodil tisti trenutek, ko boš to počel. Telo in desna hemisfera, ali leva polovica in ego. Če boš v sebi pustil, da glava vodi brez meje, si boš z umetno inteligenco samo pospešil padec. Če pa boš uredil odnos med zavestjo, telesom in časom, ti bo umetna inteligenca prihranila energijo in ti dala več prostora za resnično življenje.

Pripravite se na dobo umetne inteligence v kateri smo že, ne tako, da se je bojite ali jo slepo slavite, temveč tako, da uredite osnovno razmerje v sebi. To je namen prihajajočega 25 - dnevnega programa AEQ 2.0 resnica in neresnica. Tam bom govorili o tem, kako imeti bolj resničen odnos do sebe, do svojega telesa, do svojih meja in do svojih odločitev.

Šele takrat bo umetna inteligenca stala tam, kjer mora biti. V vaših rokah. Ne v vaši glavi. In nikoli na mestu, kjer bi vodila vaše življenje.

Aleš Ernst, avtor AEQ 2.0 pristopa

13/11/2025

Vaje AEQ redno izvajam zadnja tri leta. Aleševa metoda mi je pomagala ozdraviti se težkih fizičnih in čustvenih bolečin, razumeti samo sebe in od kje izvirajo moja čustva.

Uspelo mi je sprejeti odgovornost za svoje življenje in prevzeti nadzor nad svojim telesom in umom. Vse to je povzročilo ključno spremembo na moji poti samo-zdravljenja in duhovne, notranje rasti.

Aleš te prebere kot odprto knjigo in nežno vodi skozi ta osvobajajoč proces. Metoda omogoči globoko telesno sprostitev ter razumevanje za temeljne potrebe telesa. Naučimo se poslušati telo, se uskladiti z njim, ne delati proti njemu. Z AEQ gibi si omogočimo okoliščine, ki globokim čustvenim travmam omogočijo priti na površje. Tako se uspešneje spopademo s kroničnimi bolečinami.

AEQ gibi pomagajo upočasniti telo, um in dihanje ter naučiti osebo, kako se premikati lahkotneje in mehko. Ta proces je daljši, uspemo ob predanosti, zavestnosti in odgovornosti do sebe ter do sprememb, ki jih je treba uvesti v svoje življenje. Postaneš svoja lastna avtoriteta, ne ostajaš več v starih vzorcih žrtve in v svojih nepredelanih čustvih, ki radikalno (nezavedno) vplivajo na tvoje življenje, od tvojih odnosov do obnašanja in najbolj pomembno – fizičnega in čustvenega zdravja.

Iz otroštva so mi ostale tone čustvenega bremena. V življenju me je bilo preveč strah, da bi se izrazila v nespodbudnem okolju, zato sem vse potlačila; nisem se počutila varne, spoštovane, brezpogojno ljubljene, upoštevane. Nisem živela v zdravem družinskem okolju. Med drugim sem nosila tudi zelo boleč strah pred izražanjem močnih čustev, saj ob meni ni bilo nikogar, ki bi mi dal varen prostor. Posmehovali so se mi in sčasoma me je strah pred izražanjem resnice ohromil in sem popolnoma izgubila svoj avtentični glas. Vse, kar sem lahko storila, da bi obdržala bližino ljudi okrog sebe, je bilo, da sem jih začela posnemati v njihovem obnašanju ter zgradila fasado, primerno za vključitev v okolje.

Težko breme žalosti, ker se nisem počutila ljubljene in varovane, se je manifestiralo kot kopica opek na mojih prsih, ki so povzročile, da sem zelo težko dihala. Druga čustva so se manifestirala kot bolečina in otopelost po celi desni strani telesa, predvsem v nogi, prav tako pa sem doživela močno bolečino v hrbtu, zaradi katere nisem mogla hoditi več tednov.

Ko si starš globoko in intenzivno čustvenega otroka, nisi zmožen ravnati z njegovo živostjo ter jo obvladati, ker si sam čustveno in fizično otopel zaradi svoje nepredelane bolečine. Na srečo greva z mamo skupaj skozi AEQ proces ter ostajava disciplinirani pri svoji rasti in razvoju. Skupaj nama je uspelo radikalno spremeniti najin medsebojni odnos. Skupaj prideš vedno dlje, kot bi prišel sam. Torej, ko poskušaš potlačiti otroka s svojo kontrolo in superiornostjo, začneš ustvarjati nezdravo osebo, ki jo učiš uničujočih mentalnih igric in potegneš stran od lastne avtentičnosti. Zaradi takšnega in podobnega obnašanja sem vedno čutila globoko znotraj sebe zapuščenost in osamljenost, ki se je stopnjevala še v močnejše travme, ko me je oče popolnoma zapustil in odšel iz mojega življenja.

Od ljudi, ki so me obdajali, sem se naučila, da moram ustvariti zid okrog svojega srca. Čutila sem nezaupanje v življenje in ljudi ter globok nemir. Svoj občutek nevrednosti sem prekrila z glasnim egom, le-ta pa je ustvaril plasti zgodbic in laži, da bi ubežal bolečini. To je danes vsesplošen način življenja, če odločno ne naredimo konca tem vzorcem obnašanja, se kar ne bodo nehali...

Vaje AEQ redno izvajam zadnja tri leta. Aleševa metoda mi je pomagala ozdraviti se težkih fizičnih in čustvenih bolečin, razumeti samo sebe in od kje izvirajo moja čustva. Uspelo mi je sprejeti…

12/11/2025

Z učenjem za učiteljico AEQ dihanja osnovne stopnje 2.0 sem začutila velik preskok v razumevanju in doživljanju AEQ principa.
Spoznavanje svojega gibanja in dihanja ter njune povezanosti mi je poglobilo zaznavanje lastne notranje realnosti. Postalo mi je jasno, da način, kako diham, neposredno odraža moj odnos do sebe in do okolja.

Z rednim izvajanjem AEQ vaj in dihalnih protokolov ter postopnim zmanjševanjem senzorno-motorične amnezije (SMA), ob učenju teorije na izobraževanju in stalne prakse, ki se z pridobitvijo licence za učiteljico AEQ dihanja osnovne stopnje 2.0 nikakor ni zaključila, se mi vedno bolj razkriva, da zunanji ritem, ki sem ga dojemala kot prehiter, v resnici odraža moj notranji ritem.
Izobraževanje mi je ponudilo orodje, s katerim lahko vplivam na spremembo avtomatiziranega dihalnega vzorca. Zavedam se, da je hitenje, ki sem ga prej čutila v vsakdanu, le odsev notranje napetosti in avtomatiziranega dihalnega vzorca.

Proces učenja so poglobila redna srečanja skupine, poglobljeno pisanje domačih nalog ter komentarji in usmeritve mentorja Aleša. Redna srečanja znotraj skupine, ki so mi v začetku procesa delovale kot dodatno breme v prenatrpanem urniku, sedaj čutim kot močno podporo. V skupini vsak s svojo prisotnostjo in razumevanjem prispeva k celoti. Ta vpliv mi omogoča, da pridobljeno teoretično znanje prenašam v občutenje.

Bolj kot dih postaja zavesten, bolj občutim prisotnost. Spremenila se mi je tudi zaznava časa – zdi se mi, kot da se je čas upočasnil.
Vsa ta podpora mi daje pogum, da proces, ki se nikakor še ni zaključil poglabljam bolj potrpežljivo in prijaznejše do sebe. Šele zdaj zares razumem, kaj pomeni slišati telo in delovati iz telesa, čeprav vem, da je pred menoj še dolga pot.

Globina, ki jo čutim, ko spoznavam svoje dihanje, presega vse, kar sem do zdaj spoznala.

Manca Gorišek, učiteljica AEQ metode in dihanja 2.0.

11/11/2025

Resnica se začne v telesu

V hitrem vsakdanu pogosto damo prednost razumu in razlagam, telo pa utišamo. Kadar glava vztraja pri ciljih, ki jih telo ne more sprejeti, nastane razpoka med mislijo, občutkom in dejanjem. Čez čas se ta razpoka pokaže v dihu, drži, gibu in odnosih. Namen zapisa je pojasniti, kako telo prepozna resnico in kako AEQ pristop pomaga, da se namera in občutek znova povežeta.

Telo prepozna resnico

Telo resnico prepozna po skladnosti med mislijo, občutkom in dejanjem. Ko smo usklajeni, so tonus, drža in dihanje urejeni, gib pa je tekoč. Neresnica nastane, ko rečemo da, čeprav v sebi čutimo ne. Živčni sistem to kratkoročno rešuje z napetostjo in zamegljeno zaznavo. Z leti se navadimo manj čutiti določene dele telesa, gibamo se bolj iz navade kot iz občutka in delamo na način, kot da nas tam skoraj ni. Tako se neresnica postopno zapiše v telo in postane naš običajni način delovanja.

Kaj se v resnici dogaja

Ko vztrajamo v smeri, ki je telo ne podpira, živčni sistem dviguje napetost, da utiša občutenje in omogoči izvedbo. Začasno deluje, dolgoročno pa plačamo ceno. Drža postaja asimetrična, dihanje je plitvejše, gib manj usklajen. V odnosih nastaja več nesporazumov, ker dejanja ne sledijo resnici, ki jo telo še vedno tiho sporoča. Hkrati postajamo manj občutljivi za lastne signale, zato težje pravočasno postavimo mejo ali jasno izrazimo potrebo.

Dvig čustvene zrelosti

Soočenje z resnico je lahko boleče. Pogosto ni težko zato, ker resnice ne bi prepoznali, temveč zato, ker je ne zmoremo nositi. Čustvena zrelost pomeni sposobnost, da ostanemo prisotni ob neprijetnih občutkih, ne da bi zbežali v razlago, zanikanje ali pretirano delovanje. Ko se čustvena zrelost dvigne, se razširi naše okno tolerance. Lažje zdržimo nelagodje, priznamo napako, povemo ne in sprejmemo posledice. Resnica postane izvedljiva, ne le jasna.

Kako AEQ pristop povrne skladnost

AEQ uči, da resnice ne dosežemo z dodatno voljo, temveč z več občutenja in reda. Najprej upočasnimo tempo, uredimo ritem diha in v zavestno počasnem gibu preverimo, kaj je res. Ko glava sili naprej, gib namerno upočasnimo in pozornost usmerimo v trebuh, prsni koš, čeljust in medenico. Če se z izdihom tonus zmehča in se pojavi občutek prostora, je smer prava. Če napetost narašča ali se dih zatakne, glava prehiteva telo in potrebujemo drugačen korak ali drugačen čas. Z redno prakso se vrača polnejše občutenje, več telesne jasnosti in več čustvene zrelosti. Odločitve postanejo krajše in jasnejše, odnosi preglednejši, notranji red pa bolj stabilen.

Če želiš to razliko občutiti v praksi, se pridruži 25 dnevnemu programu Resnica in neresnica. Program po AEQ pristopu vsak dan postopno povezuje razumevanje in čutno izkušnjo ter krepi sposobnost, da resnico ne le prepoznaš, temveč jo tudi mirno živiš. Pridruži se in naredi prostor resnici, ki tvoje življenje postavlja na trdne temelje. https://aeq.si/delavnice/aeq-program-resnica-in-neresnica/

09/11/2025

Večina ljudi verjame, da spremembo v odnosu dosežemo z besedami, razlago in razumevanjem. Mislimo, da če bomo dovolj jasno povedali, kako se počutimo, zakaj trpimo in kaj potrebujemo, se bo nekaj premaknilo. Toda pogosto se ne premakne nič. Besede izginejo v praznini, odziv drugega je šibek, zapoznel ali pa sploh ne pride. V telesu se napetost zgosti, dihanje skrajša, stik postane trd. Takrat smo priča neurejeni nevroosmozi – nevidnemu, a zelo resničnemu zastoju med človekom in okoljem.

AEQ metoda uči, da se red med dvema bitjema ne prenaša preko razlage, temveč preko živčnega reda. Preko glasu, diha, gibanja, prisotnosti. Ko se dva živčna sistema srečata, ne moreta skriti, v kakšnem stanju sta. Lahko se nasmehneta, lahko ubesedita marsikaj, a dih in ton govorita resnico. In šele ko telo resnično začuti, da je red v prostoru mogoč, se začne spreminjati nekaj temeljnega, v razmerju, kako doživljamo drugega in kako drugi doživlja nas.

V tem zapisu opisujem enega najpomembnejših procesov AEQ, ki omogoča, da red začne krožiti med nami in svetom – nevroosmozo AEQ. Ne kot idejo, temveč kot izkustveno realnost, ki odloča o tem, ali živimo v notranji opori ali v stalnem boju za nadzor.

Nevroosmoza AEQ je proces, s katerim Aleš Ernst v AEQ 2.0 natančno poimenuje kroženje reda med človekom in okoljem, med možgani in svetom, med dihajočim živčnim sistemom in tlakom zunanjih okoliščin. V njem se živčni red ne giblje le v eno smer, temveč kroži v obeh: iz okolja v nevrone in iz nevronov v okolje. To pomeni, da okolje s svojim ritmom, zvoki, svetlobo, odnosi, pravili in pritiskom neprestano oblikuje delovanje možganov, medtem ko urejenost ali nered v človeku določata, kako se to okolje doživlja in kako se na koncu vrača nazaj vanj.

Nevroosmoza je tako fiziološki tok informacij in energije med sistemoma, ki drug drugega nenehno uravnavata.
V idealni obliki je to tiho, živo kroženje, v katerem vsak, ki sodeluje, ohranja notranjo urejenost, ritem diha, občutek teže in opore. Sistemi med seboj niso v kroničnem konfliktu, temveč v sodelovanju, kot voda, ki gladko teče med posodama. Red iz okolja vstopa v človeka skozi čutila in dihanje, človekov red pa se vrača v prostor skozi ton glasu, ritem gibanja, kakovost pozornosti in izbiro besed.

V takšnem prostoru se telo odziva usklajeno z ritmom okoliščin; dih je umirjen, glas topel, gibanje mehko in zanesljivo, misel sledi občutku. Nevroosmoza v idealni obliki pomeni, da red kroži brez izgube, da se človek in okolje medsebojno dopolnjujeta. Zunanji svet ne preplavlja notranjega, notranji pa ne vsiljuje svojega tempa okolju. Oboje se sreča v skupnem ritmu, ki ga v AEQ imenujemo mirna odzivnost. Smisel nevroosmoze AEQ ni v izmenjavi informacij, temveč v usklajevanju reda. V tem, da telo in okolje "dihata" po istem času, da se napetost ne kopiči, ampak sproti prehaja in se pretvarja v učenje. Ključno vlogo v procesu nevroosmoze AEQ ima desna možganska polobla.

Kakovost tega procesa pa ni odvisna le od zunanjih pogojev, temveč predvsem od raven čustvene zrelosti in stopnje senzorno-motorične zastrtosti (SMZ) vseh, ki v njem sodelujejo. Čustveno zrela oseba zna čutiti drugega, ne da bi pri tem izgubila stik s sabo. Obdrži izdih, ohrani os, zazna tujo napetost, a se vanjo ne potopi. Njena prisotnost ustvarja mirno polje, v katerem se tudi drugi živčni sistemi lahko urejajo. Nezrela oseba pa ne zmore ločiti lastnega od tujega dihalnega ritma; njen živčni sistem se zlahka zaplete v odzive drugih, njihov pritisk sprejme kot svoj in ga poveča. Namesto kroženja reda nastane kroženje nereda.

Napetost enega sproži napetost drugega, beseda pritisne na besedo, dih se krajša, stik postane tekmovanje. Kjer ni čustvene zrelosti, se nevroosmoza prelevi v živčni kaos, ki ga vsakdo poskuša obvladati z razlago ali umikom, namesto da bi ga uredil z izdihom in tišino.

SMZ ima drugačen, a enako pomemben vpliv. Ko je zaznavna sposobnost otopela, telo ne zmore čutiti drobnih sprememb v dihu, tonu ali pritisku drugega človeka. Tak živčni sistem ne prejema informacij iz okolja in jih ne posreduje naprej; kot da bi bila membrana osmoze zaprta. Nevroosmoza takrat zastane, red se ne prenaša, prostor med ljudmi otrdi. Govor postane mehansko izmenjevanje besed levih polobel brez telesno živčne resonance med udeleženimi. V odnosu, kjer ima ena ali obe strani močno SMZ, se kroženje reda ustavi, kot bi v telesu zastal dih. Urejena nevroosmoza zahteva pretočnost in sposobnost zaznati ter razlikovati drobne spremembe v dihanju, tonu glasu in gibanju drugega, ter dovoliti, da te spremembe prehajajo skozi telo brez obrambe in brez posnemanja.

Ko se čustvena nezrelost in SMZ združita, se nevroosmoza spremeni v prostor prelivanja napetosti. Namesto živčnega sodelovanja nastane medsebojno rušenje reda. Eni prenašajo nered, drugi ga prevzemajo, energija se kopiči, os izgine, dih se pretrga. Takšna komunikacija ne uči, temveč izčrpava. Učinkovit način, da se nevroosmoza povrne v svoj prvotni tok, je vrnitev k učnim pogojem AEQ, upočasnitev, podaljšan izdih, zaznava osi in obnovitev notranje meje. Ko človek znova začuti telo, red najprej steče v njem, nato pa skozi živčni prostor postopno prehaja v okolje.

Zato učenje AEQ ni namenjeno le osebnemu miru, temveč urejanju kroženja reda med ljudmi. Ko se čustvena zrelost poveča in se SMZ zmanjša, živčni sistem postane prožnejši in bolj povezan z okoljem. Nevroosmoza se spet začne premikati v obeh smereh: iz okolja v nevrone in iz nevronov nazaj v okolje. Takrat dihanje vseh, ki sodelujejo, postane počasnejše, glas mehkejši, gibanje tišje, prostor pa mirnejši in bolj usklajen. Red kroži, misel sledi občutku, odnos postane krajši, jasnejši in spoštljivejši. To je ideal nevroosmoze AEQ, živčni tok, ki ohranja red v človeku in red v svetu v isti sapi.

Višanje urejenosti in spoštovanja pristopa AEQ med učitelji in kandidati 2.0 je omogočilo znaten napredek v razvitosti pristopa AEQ in povečanju njegovega učinka na tiste, ki ga uporabljajo. Ta napredek se kaže v globlji povezavi med telesnim redom, čustveno zrelostjo in učnim razumevanjem ter v vedno bolj prepoznavni sposobnosti skupnosti AEQ, da teorijo udejanja v praksi. Tak razvoj zahteva tudi natančnejši in bolj usklajen jezik, ki lahko z večjo jasnostjo izraža, kaj se v procesu učenja in spremembe v resnici dogaja, tako v telesu kot v odnosu, v dihu in v misli. Zato se jezik, ki ga uporabljam za opisovanje procesov v učenju učiteljev AEQ in kandidatov, stalno razvija.

S tem se ohranja živa povezava med teorijo in izkušnjo, med zaznavo in pomenom, med redom v telesu in redom v jeziku, ki ga potrebujemo, da ta red lahko posredujem naprej. Manj ko je v sistemu oseb AEQ z dominanco leve možganske poloble višja je lahko širina in globina AEQ pristopa ob manjšanju verjetnosti zlorab AEQ sistema in naziva AEQ učitelj, ki je do 1. 7. 2025 močno ustavljala razvoj celote. Uvedba pogodbeno urejenega delovanja učiteljev AEQ v sistemu AEQ vsak mesec kaže potrebnost in pomembnost tega reda in odgovornosti za razvoj celotnega sistema AEQ 2.0 in uporabnosti za vse uporabnike, ki ga spoštljivo in pravilno uporabljajo.

Ta razvoj omogoča, da se AEQ metoda 2.0 vse bolj jasno razlikuje od somatike in da se pravilno pozicionira na področju pristopov trajne odprave kroničnih stanj, zaradi vplivov in rezultatov, ki jih omogoča. AEQ 2.0 ne ostaja v okvirih zaznavanja in sproščanja, temveč ustvarja merljive pogoje, v katerih telo, um in odnos postopno vzpostavljajo red, ki ni začasen, temveč trajno prenesen v življenje.

Aleš Ernst, avtor AEQ 2.0