23/02/2026
Dolgo sem mislil, da če si miren, potrpežljiv in korekten, s tem nekaj gradiš. Da nekdo vidi, koliko si požrl.
Kolikokrat si stisnil zobe. Kolikokrat si rekel “v redu”, čeprav ni bilo.
Dolgo sem verjel, da če si pošten, strpen in lojalen, se stvari na koncu postavijo na svoje mesto.
Da se tišina ceni. Da se odstopki spoštujejo.
Da se “bom jaz” ne jemlje kot samoumevno.
Verjel sem, da potrpežljivost gradi mostove.
Potem pa ugotoviš, da si most.
Po katerem hodijo.
In ko pridejo na drugo stran, te porušijo.
Vedno sem stisnil zobe, ko bi lahko reagiral.
Vedno sem izbral mir namesto ega.
Vedno sem popustil, ko bi lahko zahteval svoje.
Ne zato, ker bi bil šibek.
Ampak ker sem verjel v vrednote. Verjel sem, da se dostojanstvo ne dokazuje z glasnostjo.
A nekje na poti se je potrpljenje prelevilo v trpljenje.
In najbolj boli to, da ljudje zelo hitro pozabijo, kdo je držal stvari pokonci, ko so se lomile.
Ko si uredijo življenje, ko dobijo košček sreče, ko jim prvič zapiha veter v hrbet… takrat zgodovina postane nepomembna.
Dobrota je priročna, dokler jo potrebuješ.
Potem postaneš ovira.
Živimo v času, kjer se s čustvi ravna kot z aplikacijami.
Izbriši. Posodobi. Zamenjaj. Individualizem. Egoizem.
Oportunizem. To je danes IN.
Mogoče je to tudi odsev sveta okoli nas.
Velike besede. Malo hrbtenice. Velike zahteve. Malo odgovornosti.
Ne pričakuj nagrade za dobroto.
Ne računaj na hvaležnost. Ne misli, da bodo ljudje ohranili spomin na tvoje tihe žrtve.
Delaj prav, ker si tak človek. Ne zato, ker pričakuješ aplavz.
Nekateri ne cenijo miru. Cenijo korist.
Dokler si prilagodljiv, si dober. Ko postaneš jasen, si problem. In seveda zaboli, ko vidiš, kako hitro ljudje pozabijo, kdo jim je stal ob strani, ko so sami lovili ravnotežje.
Ne boli izguba. Boli spoznanje, da si bil za nekoga rešitev. Ne pa vrednota.
Danes ne verjamem več, da je dobrota sama po sebi dovolj. Verjamem pa v meje.
Ne zato, ker bi postal hladen. Ampak ker sem se naučil, da brez njih počasi izgubiš sebe. Meje niso egoizem. Meje so samospoštovanje.
In mogoče je to edina prava lekcija:
Bodi dober. Ampak ne na račun svoje hrbtenice.