29/01/2026
Banalnost zla
Včeraj sem bil priča eni boljših – če ne kar najbolj pretresljivih – dokumentarno-performativnih gledaliških uprizoritev, kar sem jih videl.
Performer Jeries AbuJaber, umetnik iz Palestine, je na odru razgrnil predstavo, ki temelji na delih Hannah Arendt.
Hannah Arendt je bila nemško-judovska filozofinja in politična teoretičarka, ki je po sojenju nacistu Adolfu Eichmannu zapisala enega najtežjih in najbolj neprijetnih uvidov 20. stoletja:
"Zlo ni vedno pošastno, krvoločno ali sadistično.
Zlo je pogosto banalno.
Izvaja ga povprečen človek, ki ne razmišlja, ki uboga, ki se prilagodi, ki »samo opravlja svoje delo«."
Po koncu predstave me je Jeries AbuJaber objel.
In takrat se je v meni nekaj zlomilo.
Naslednjih trideset minut sem jokal.
Verjetno tudi zaradi predstave same, ampak predvsem zato, ker sem se v tistem objemu spomnil leta 2018, ko sem imel privilegij obiskati Haifo, Jeruzalem in Betlehem.
Takrat – iskreno – nisem razumel, kaj ta mesta nosijo v sebi. Kakšno zgodovino.
Kakšno bolečino. Kakšno sistemsko dehumanizacijo.
Danes vem dovolj, da mi ob misli postane slabo.
In vem tudi, da poznam morda komaj odstotek resnice.
Predstava namiguje v smer, s katero se vedno bolj strinjam.
V zadnjih mesecih, ko mi je bilo odvzeto platno mojega življenja (gibanje in šport), imam več časa za razmišljanje.
Dober človek danes ne paše več v sistem.
Je zmeden. Izrinjen. Neuporaben.
Ne zato, ker bi bil slab – ampak ker ne služi logiki rasti, profita, učinkovitosti, moči.
Industrije in sistemi (politika je le ena izmed njih) so postavljeni tako, da dobrega človeka sistemsko izločajo. Ne z nasiljem. Z normalizacijo.
Ni treba naštevati, katere industrije so prvaki te manipulacije.
Smo že tako daleč, da se posamezniki osebno užalijo, ko se kritizira sistem, čeprav so v njem zgolj majhen, zamenljiv, pogosto zlorabljen člen.
Naš ego nas je prepričal, da smo pomembni.
In ravno ta iluzija je danes jedro problema.
Najbolj žalostno pa je to, da poklici in vloge, ki bi morale poosebljati dobro, tega pogosto ne počnejo več.
Ljudje se mi smejijo, ko slišijo, da delam brezplačno.
Ko rečem, da mi je dovolj, kar imam, in da mi je to v redu, mislijo, da sem nor.
Ampak ravno tukaj se začne banalnost zla.
V vsakdanjih dejanjih.
V majhnih odločitvah.
V ciničnih pripombah.
V tem, da rušimo sanje drugega – ne zato, ker bi morali, ampak zato, ker lahko.
Ker nam ni uspelo. Ker imamo nepredelane travme. Ker smo jih ponotranjili kot normalno stanje.
Hannah Arendt je zapisala:
»Največje zlo na svetu izvajajo ljudje, ki se nikoli ne odločijo biti zli.«
In morda je prav to najbolj strašljivo spoznanje.
Ne da je svet poln pošasti.
Ampak da je poln ljudi, ki so se nehali spraševati, kaj je prav.
Vprašanje ni, ali smo del sistema.
Vprašanje je, kdaj smo se mu nehali upirati – in zakaj se nam to zdi normalno.
____________
https://papezziga.si/
