https://linktr.ee/sladek_lajf, https://www.sladek-lajf.si/

Sladek Lajf, Kranjska Gora (2026)

09/01/2026

3. TEORIJA

3.1 Avtonomni živčni sistem

Preden se poglobim v teorijo, se moram za trenutek vrniti nazaj.

Leta 2013 sem bil študent. Ob faksu sem imel zelo aktivno socialno življenje in hkrati (pre)trdo treniral. Pripravljal sem se na takrat največji športni dogodek mojega življenja – Univerzijado v Kazanu. Hotel sem vse. In predvsem vse hkrati do popolnosti.

Spomnim se dneva, ko sem se peljal v Ljubljano na izpit. Pod avtocestnim mostom se mi je svet dobesedno obrnil na glavo. Nenaden občutek nestabilnosti, kot da se slika v glavi maje. In ni minilo. Trajalo je približno šest mesecev. Preiskave niso pokazale ničesar konkretnega. Zdravniki so omenjali izgorelost, a iskreno – takrat sploh nisem zares razumel, kaj to pomeni. Bil sem mlad. Telo je stvari sčasoma uredilo samo.

Na Univerzijadi sem nastopil.
Ampak sem šel čez sebe.
In takoj po tekmi pristal v bolnišnici.

Takrat tega nisem znal povezati. Danes vem: to je bil moj prvi resen stik z izgorelostjo. Le da takrat nisem poznal jezika, v katerem bi si to znal razložiti.

In prav zato danes pišem ta del.

Ko danes govorimo o izgorelosti, jo pogosto razumemo zelo površno. Kot nekaj psihičnega. Kot pomanjkanje motivacije. Kot “slabo obdobje”.
Ampak izgorelost je v resnici veliko bolj telesna, fiziološka zgodba, kot si večina ljudi predstavlja.

V samem jedru izgorelosti ni glava.
V jedru je avtonomni živčni sistem.

Kaj sploh je avtonomni živčni sistem?

Avtonomni živčni sistem (AŽS) je del živčnega sistema, ki deluje samodejno. Ne razmišljaš o njem. Ne nadzoruješ ga zavestno.
On upravlja:
• srčni utrip
• dihanje
• prebavo
• krvni tlak
• telesno temperaturo
• hormone
• imunski odziv
• regeneracijo
• stresni odziv

Skratka: upravljavec preživetja.

Ima dva glavna pola:
• simpatični živčni sistem → “plin” (boj, beg, akcija, stres)
• parasimpatični živčni sistem → “zavora” (počitek, regeneracija, obnova)

Zdrav organizem zna med njima preklapljati.
Stres → akcija → umiritev → regeneracija.

Problem nastane, ko tega preklapljanja ni več oz. ni učinkovito.

In tukaj pride izgorelost

Izgorelost ni nič drugega kot dolgotrajna disregulacija avtonomnega živčnega sistema.

To pomeni:
• telo je predolgo v stresnem načinu
• regeneracija ne dohaja napora
• parasimpatični sistem nima več prostora
• telo izgubi občutek varnosti

Sprva to še gre. Adrenalin in kortizol vse “držita skupaj”.
Ampak adrenalin ni energija. Je kredit.

In ko ta kredit preplačuješ predolgo, telo potegne ročno zavoro.

Takrat se začnejo simptomi:
• izčrpanost po minimalnem naporu
• slaba regeneracija
• “gripasti” občutki brez okužbe
• nespečnost
• tesnoba ali apatija
• nihanje telesne temperature
• prebavne težave
• palpitacije

In kar je najbolj zavajajoče:
izvidi so lahko popolnoma normalni.

Ker problem ni v enem organu.
Problem je v regulaciji sistema.
�Zakaj do tega pride?

Zelo redko zaradi ene same stvari.
Skoraj vedno gre za kumulacijo:
• dolgotrajen psihični stres
• visoki notranji pritiski
• šport (tudi “zdrav” šport)
• pomanjkanje pravega počitka
• kronične bolezni (npr. sladkorna bolezen)
• stalna budnost, odgovornost, perfekcionizem
• občutek, da moraš “še malo zdržati”

Vsaka od teh stvari sama po sebi ni problem.
Problem je, ko so vse skupaj – dolgo časa.

Kako se avtonomni živčni sistem sploh uravnava?

Tukaj pride dobra novica:
AŽS je plastičen. Uči se. Prilagaja se. A rabi čas in prave signale. O tem pa naslednjič…

09/01/2026

Samo tole. Za lepši dan. ✨

"Dragi Ziga, spremljam te ze nekaj casa oziroma natancenje od tvojega najvecjega podviga do zdaj, s katerim si res navdusil, motiviral in "dvignil". 🏔️🧗
Veliko nas je bilo, ki smo vse dni izziva dihali s tabo, mislili nate, drzali pesti in predvsem verjeli v tvoj uspeh. Na koncu pa se veselili skupaj s tabo! 🥳
In edino prav je, da stopimo in ostanemo skupaj tudi takrat, ko ni vse lepo in enostavno. Tudi takrat, ko nas zivljenje preizkusa na vse mozne nacine.
Takrat, ko je najhuje in mogoce ne vidimo luci na koncu tunela.
Tudi sama imam za sabo zelo naporno, stresno in tezko leto, ki mi je kar orng zagodlo na vseh podrocjih zivljenja. Ravno iz tega razloga, sem se odlocila, da ti napisem sporocilo, ker sem se prepoznala v vecini simptomov, ki si jih omenil in s katerimi se borim ze skoraj 1 leto.😔
Grozen obcutek je, ko telo odpove tako na fizicni, kot tudi psihicni ravni. Ko zjutraj vec ne mores vstati iz postelje, ko nimas apetita, ko ne mores vec poceti vsakdanjih stvari, ko ne mores uzivati v stvareh, aktivnostih, ki jih imas najraje... ko veselje in smeh zamenjata strah, tesnoba, zalost. Dokler tega ne dozivis, si res tezko predstavljas, kako hudo je lahko.
Ne bom rekla, da je fajn, ko slisis, da se podobno dogaja se komu, ker tega res ne privoscim nikomur, je pa vsekakor veliko lazje, ko se lahko podpiramo, se razumemo, si pomagamo, delimo izkusnje in se skupaj ucimo.

Tvoja zgodba se me je zelo dotaknila in hvala ti, ker si jo pripravljen deliti z nami. ❤️ Skupaj smo lahko mocnejsi💪"

08/01/2026

Premik v pravo smer 🍎

ZDA posodobile prehranske smernice (2025–2030).

V januarju 2026 so bile uradno objavljene nove Dietary Guidelines for Americans 2025–2030, ki jih skupaj izdajata US Department of Agriculture (USDA) in Department of Health and Human Services (HHS).

Vesel sem.
Ker se po dolgih letih končno jasno vidi, da se prehranske smernice premikajo bližje realnosti, znanosti in zdravi pameti.

𝐂̌𝐞 𝐩𝐨𝐠𝐥𝐞𝐝𝐚𝐦𝐨 𝐧𝐚𝐳𝐚𝐣:
• 1992 – klasična USDA prehranska piramida je temeljila na veliki količini žit in zelo zadržanem odnosu do maščob.
• 2005 – MyPyramid je prinesla bolj individualen pristop in poudarek na gibanju, a brez večjih vsebinskih sprememb.
• 2011 – MyPlate je piramido zamenjal s krožnikom in nekoliko poenostavil sporočilo, vendar je šlo predvsem za vizualno prilagoditev.

Vse to so bili manjši koraki, ne pa pravi prelom.

Z novimi smernicami 2025–2030 pa se prvič po več desetletjih jasno začuti, da se paradigma resnično spreminja.

𝐊𝐚𝐣 𝐣𝐞 𝐧𝐨𝐯𝐨 (𝐢𝐧 𝐩𝐨𝐦𝐞𝐦𝐛𝐧𝐨)?

1️⃣ Jasno sporočilo: Eat real food

Glavno sporočilo novih smernic je zelo preprosto:
Jej pravo, čim manj predelano hrano.

V ospredje so postavili:
• kakovostna beljakovinska živila (jajca, meso, ribe, mlečni izdelki),
• zelenjavo in sadje,
• zdrave maščobe,
• polnovredna živila.

Ultra predelana hrana, rafinirani ogljikovi hidrati in dodani sladkorji so jasno označeni kot problem.

2️⃣ Beljakovine dobijo mesto, ki jim pripada

Velik premik je poudarek:
• beljakovine pri vsakem obroku,
• konkretno priporočilo: 1,2–1,6 g beljakovin na kg telesne mase na dan (individualno prilagojeno).

To je precejšen odmik od starejših smernic, kjer so bile beljakovine pogosto potisnjene v ozadje.

3️⃣ Maščobe ≠ sovražnik

Nove smernice jasno priznavajo:
• vlogo naravnih maščob (olivno olje, maslo, polnomastni mlečni izdelki, avokado, ribe),
• poudarek je na kakovosti, ne na slepem zniževanju maščob.

To pomeni jasen odmik od dolgo prevladujoče “low-fat” miselnosti.

4️⃣ Sladkor in ultra predelana hrana – končno jasno NE

Smernice zelo neposredno:
• pozivajo k omejevanju dodanega sladkorja,
• opozarjajo na industrijsko predelana živila, barvila, aditive in sladkane pijače,
• spodbujajo doma pripravljeno, hranilno gosto hrano.

To je izjemno pomembno tudi v kontekstu:
• debelosti,
• prediabetesa,
• sladkorne bolezni tipa 2,
• drugih kroničnih bolezni.

5️⃣ Manj ideologije, več zdravja

V uvodu dokumenta je zelo jasno zapisano:
• skoraj 70 % odraslih Američanov ima prekomerno telesno težo,
• skoraj 1 od 3 mladostnikov kaže znake prediabetesa,
• prehranski sistem, ki temelji na ultra predelani hrani, ne deluje.

In to je zdaj prvič tudi uradno priznano.

Gre za smer, ki jo osebno zelo podpiram in ki se mi zdi ključna za dolgoročno zdravje ljudi.
Veseli me, da se vse več poudarka daje pravi hrani, odgovornosti do lastnega telesa in razumevanju prehrane, ne zgolj štetju kalorij ali sledenju trendom.

06/01/2026

2. poglavje: DIAGNOZA (ali iskanje nje)

Kje sploh začeti?
Kako diagnosticirati nekaj, kar je za mnoge – tudi za laboratorij in klasično medicino – praktično nevidno?
Sliši se kot misija nemogoče. In ravno zato je v takšnih stanjih najbolj na udaru glava.

Ko ne veš, kaj ti je, ko so simptomi resnični, a hkrati neoprijemljivi, se začne porajati nešteto vprašanj:
Kaj mi je? Bom sploh še kdaj v redu? Je to samo v moji glavi?
In iskreno – v tem stanju je najbolje, da se stricu Googlu izogneš. Tam si namreč zelo hitro smrtno bolan. Dobesedno.

Ampak nekje je treba začeti.
Pa začnimo z izločanjem.

Stanje traja že skoraj štiri mesece. To samo po sebi izključi veliko akutnih bolezni. V tem času sem si večkrat vzel tudi po teden dni popolnega počitka. Simptomi so se umirili, ko pa sem poskusil z aktivnostjo, so se vedno znova vrnili. To precej jasno kaže v smer kroničnega stanja.

Ena od možnosti je podaljšan covid (long covid), saj sem pred približno tremi meseci res močno zbolel in so bili simptomi podobni. A iskreno – ne verjamem, da je to glavni vzrok za tako široko paleto simptomov. Bolj verjetno je, da je bolezen stanje pospešila, ne pa ga ustvarila.

Nekdo mi je omenil ščitnico. Tudi to je možnost, a precej specifična. Če pa stopimo korak višje, pridemo do HPA osi (hipotalamus–hipofiza–nadledvična os) – glavnega stresnega sistema v telesu. In tu se začne slika precej dobro sestavljati.

Simptomi porušene HPA osi so:
• utrujenost že po minimalnem naporu
• “gripasti” simptomi po stresu ali treningu
• zelo slaba regeneracija
• motnje spanja
• tesnoba ali apatija
• nihanja telesne temperature
• občutek, da telo po aktivnosti preprosto “ugasne”

Smo bližje?

Če gremo še stopnjo višje, pridemo do avtonomnega živčnega sistema, ki upravlja tako vagusni živec kot tudi HPA os. Dokler ta sistem deluje usklajeno, je načeloma vse v ravnovesju – telo se zna odzivati na stres in se tudi pravilno regenerirati. Ko pa ne deluje več, začne razpadati celoten sistem.

Tej motnji rečemo porušen ali disreguliran avtonomni živčni sistem.

In kaj to pravzaprav pomeni?
To je tisto, čemur v vsakdanjem jeziku rečemo izgorelost, burnout, včasih tudi živčna izčrpanost. Ne gre zgolj za psihično utrujenost ali pomanjkanje motivacije, temveč za stanje, v katerem sistem, ki bi moral uravnavati ravnovesje med naporom in počitkom, preprosto ne deluje več pravilno. Telo ne zna več preklapljati med stresom in regeneracijo – ali ostaja stalno “v pogonu” ali pa se po najmanjšem naporu popolnoma sesuje.�
In takrat, so lahko vsi izvidi še vedno normalni, človek pa se počuti popolnoma izčrpanega, bolnega in izgubljenega.

Po naštudirani teoriji AŽS, pa sem naredil še en korak nazaj in pogledal širšo sliko.

Našel sem veliko zapisov ljudi s sladkorno boleznijo, ki so doživeli izgorelost. Sprva se mi je to zdelo čudno. Potem pa sem se ustavil pri dejstvih. Sladkorni bolnik je na svojo bolezen prisiljen pomisliti tudi več kot 60-krat na dan. Približno na vsakih 15 minut. Jaz s tem živim že 20 let.

Dodajmo še šport.
Vrhunski športniki zelo pogosto doživljajo izgorelost. Šport je sicer pozitiven stresor, a je še vedno stresor. Vrhunski šport pa je izjemen stres za telo in živčni sistem. Ravno zato je profesionaliziran – nemogoče ga je dolgoročno izvajati brez posledic.

In potem je tukaj še služba. Delo, projekti, pritiski, odgovornost, lastna pričakovanja, časovne stiske. Tudi tukaj vidimo vedno več ljudi, ki pregorijo.

No – jaz sem zadnji dve leti počel vse to hkrati.

Izgorelost je – tako kot sladkorna bolezen – bolezen sodobnega časa. In glede na tempo sveta dvomim, da bo tega v prihodnosti manj. Verjetno ravno obratno.

Kako to rešiti?
Pri obeh stvareh smo na koncu – na srečo ali žalost – odgovorni predvsem sami.

In kaj zdaj?

Najprej želim razumeti, kaj se fiziološko sploh dogaja v telesu pri izgorelosti. Kako so vpleteni živčni sistem, hormoni, stres in regeneracija. Šele nato lahko iščem prave poti naprej.

To pa je tema za naslednje poglavje.

04/01/2026

1. poglavje: ZAČETEK ZGODBE IN SIMPTOMI

Ko sem 31. 12. 2025 objavil zapis o svoji situaciji, sem bil iskreno presenečen nad odzivom ljudi. Dobil sem ogromno sporočil, idej, predlogov, kaj bi lahko bilo narobe z mano in kaj vse naj poskusim, da si pomagam. Predvsem pa sem spoznal nekaj zelo pomembnega: izjemno veliko ljudi se spopada – ali se je že spopadalo – z zelo podobnimi simptomi, kot jih imam sam.

Že samo to spoznanje se mi je zdelo vredno, da se o tem začne več govoriti. Na to so me opozorili tudi drugi – nekateri so me celo prosili, naj svojo izkušnjo delim javno. Pravijo, da je takih pričevanj premalo. In strinjam se z njimi. Zavedanje, da v takšni situaciji nisi sam, je lahko ogromna pomoč.

Zato sem se odločil, da začnem serijo zapisov.
Najprej bom podrobneje opisal svojo situacijo in simptome, nato mojo trenutno “diagnozo” (oziroma najbolj verjetno razlago), potem pa vse, kar se bom na tej poti naučil – tako teoretično kot praktično. Kaj bom poskusil, kaj mi pomaga, kaj ne, kakšna so opažanja. Nekakšen dnevnik. Če bo pomagal komu drugemu, super. Če bo pomagal meni – še toliko bolje.

Pa začnimo na začetku.

Kot veste, sem 24. 8. 2025 začel svoj največji podvig do zdaj – preteči, preplezati in prehoditi uradno 616 km dolgo in 38.000 višinskih metrov visoko Slovensko planinsko pot. Projekt se je začel približno 10 mesecev prej: idejna zasnova, iskanje sponzorjev, planiranje, logistika … že tu je šlo ogromno energije.

Sledile so priprave, ki so bile zame izjemno naporne in polne poškodb. Pred tem namreč nikoli nisem tekel. Sploh. V osmih mesecih sem (verjetno precej naivno) “natreniral” tek za ultramaratonski izziv. Danes vem, da je bilo to zelo verjetno nemogoče – ampak pustimo to za zdaj.

Izziv sem opravil.
Po njem sem prvih 14 dni “pametno počival” – hoja, kolo, gibanje v coni 1 in 2. Nato pa sem po teh 14 dneh močno zbolel (nekakšna kombinacija gripe ali covida). Dva tedna sem praktično ležal. In od takrat se nikoli zares nisem pozdravil.

Danes sem bolan že skoraj štiri mesece. Simptomi pa so ves čas zelo podobni.

SIMPTOMI:
• vročina
• bolečine in občutek vročine v mišicah
• slabost, driska
• vrtoglavica, tresenje
• palpitacije
• tesnoba, panični napadi
• nespečnost
• glavoboli
• huda utrujenost

Večkrat se je zgodilo, da sem po dnevu ali dveh počitka imel občutek, da je stanje boljše. Zato sem šel na zelo lahko vadbo (30 minut teka v coni 2 ali 30 minut kolesa v coni 2). In skoraj vedno – še isti večer ali naslednji dan – so se simptomi vrnili in bili celo tako hudi, da cele dneve nisem zapustil stanovanja (kavča).

V zadnjem mesecu pa so poleg fizičnih postali zelo izraziti tudi psihološki simptomi: strah, dvomi, frustracije, tudi depresivna stanja. Vprašanja, ki jih ne želiš imeti v glavi:
Ali bom sploh še kdaj v redu? Ali se moje telo nenormalno odziva? Ali sem resno bolan?

Po približno dveh mesecih teh simptomov sem šel do osebnega zdravnika. Opravila sva osnovni pregled, krvno sliko, urin in EKG – vse BP. Rekel sem si: ok, bolezen pač traja.

Po dodatnem mesecu, ko so se simptomi stopnjevali, pa sem šel še na dodatne preiskave: ultrazvok srca, rentgen, razširjena krvna slika, ergometrija (obremenilni test). Tudi tukaj – vse BP.

Poudariti moram, da sem takoj po transverzali delal vse, kar znam in vem (in mislim, da nekaj o regeneraciji le vem): prehrana, spanje, prilagojeno gibanje, prehranski dodatki, dihanje, meditacija, masaže, terapije …

In kljub vsemu sem danes tukaj.
Tako daleč, da včasih že kratek sprehod sproži poslabšanje. Trenutno pa je stanje takšno, da kronično čutim večino zgoraj naštetih simptomov.

Ko ne veš, kaj ti je. Ko ne vidiš luči na koncu tunela. Ko veš, da ti je zelo slabo – to je grozno, moram priznati. Vsaj eno pa danes vem: nisem sam. �Veliko ljudi je šlo čez podobno zgodbo in jo tudi uspešno premagalo. Strašljivo pa je dejstvo, da nekateri z njo bijejo bitko že leta.

Jutri sledi objava o “diagnozi”, ki jo skupaj z zdravniki in ostalimi strokovnjaki za zdaj še nekoliko ugibamo – a mislim, da smo zelo blizu. Vsaj upam.

01/01/2026

Ne morem verjeti, koliko sporočil sem dobil po včerajšnji objavi.

Res ogromno ljudi se je oglasilo. Ljudje z enakimi ali zelo podobnimi simptomi. Z enakimi dvomi, strahovi, vprašanji. V podobnih situacijah. Šele zdaj vidim, kako razširjena in hkrati kako tiha je ta tema. O tem se zelo malo govori. Kot da je nekakšen tabu. Pa ne bi smel biti.

Poleg osebnih zgodb sem dobil tudi ogromno zanimivih idej, kontaktov, predlogov in možnosti. Predvsem pa veliko toplih, spodbudnih sporočil.

In iskreno - ko gledaš novice, ko se vsak dan srečuješ z neumnostjo, egoizmom in grobostjo, se kdaj vprašaš, ali je svet sploh še normalen. Ali je sploh še lep.

Ampak globoko v sebi veš, da je.
In ravno takšna sporočila, kot je to spodaj, te na to spomnijo.
Da so med nami še vedno čudoviti ljudje.
Da je svet v resnici dober.

Tole sporočilo sem dobil včeraj. Objavljam ga z dovoljenjem, ker se mi zdi pomembno, da se lepe misli širi. Negativnega je več kot dovolj.

“Žiga…
Berem tvojo objavo glede podviga in me kar stisne pri srcu, ker si res ena tako čudovita oseba, da ti ne morem opisat, imaš tako eno čudovito energijo, nežno, toplo…

Sem ti hotela že prej napisat, ampak sem se odločila, da ne bom. Zdaj, ko pa sem videla tvojo objavo, pa sem se odločila, da ti vseeno povem, da to, kar delaš, res delaš s srcem in vso predanostjo.

Danes imajo znani ljudje svoje programe in v bistvu jih sploh ne vidiš, kaj šele da bi prišel v stik z njimi. Jaz sem bila iskreno presenečena, ko sem se prijavila na brezplačno svetovanje in na drugi strani res zagledala tebe. Nisem mogla verjeti, da sva se pogovarjala čisto tako, kot da se poznava.

Si res čudovita oseba in res si lahko ponosen nase.

Veš, hotela sem te tudi vprašati… spremljam gospo, ki govori o boleznih z duhovnega vidika, in pravi, da je sladkorna bolezen povezana z ljubeznijo do sebe. Ne vem, kako ti gledaš na to, verjamem, da imaš rad samega sebe, ampak mogoče je kakšna stvar, ki je ostala nerazrešena in je zdaj prišla na plan. Ta strah, ki ga omenjaš…

Zima je čas, da se obrneš vase, se neguješ. Mogoče je zdaj čas zate in za družino.

Upam, da ne zameriš, da sem ti to napisala.

Vse dobro ti želim.

Nuša.”

Takšna sporočila me resnično opomnijo, zakaj sploh delam to, kar delam. In zakaj se splača biti iskren - tudi takrat, ko ni lahko.

Hvala vsem, ki ste se oglasili.

31/12/2025

Konec leta brez zaključka…

Nisem si mislil, da bom zadnji dan leta 2025 - leta, ki je bilo v marsičem eno najlepših do zdaj, polno izjemnih trenutkov, ljudi in presežkov - pisal takšno objavo. Iskreno, naredil sem vse, da je ne bi. Ampak stanje je takšno, kot je, in danes ga ne morem več ignorirati.

Danes bi moral objaviti projekt za leto 2026. Največji projekt do zdaj. Podvig, za katerega sem zadnje mesece živel. Pa si ga ne upam.

Zadnje mesece sem res garal. Pripravljal sem idejo za svoj prvi dokumentarni film, sestavljal zgodbo, iskal snemalno ekipo in producenta, urejal logistiko podviga, se pogovarjal s partnerji in iskal finančna sredstva. Vse to mi je na koncu tudi uspelo. Projekt je stal. Ekipa je bila. Podpora je bila. Vse je bilo pripravljeno.

Razen mene.

Ena stvar namreč že mesece ne štima.
Več kot štiri mesece nisem naredil pravega treninga. Dobesedno!

Zadnji resen trening sem naredil teden dni pred Sladko slovensko transverzalo. Od takrat naprej ne uspem sestaviti ničesar, kar bi lahko brez slabe vesti imenoval trening. Ko naredim zelo lahek trening v coni 2, se naslednji dan vedno zgodi isto: za dan ali dva dobim simptome, podobne gripi - vročina, bolečine v mišicah, glavobol, tiščanje v prsih, popolna izčrpanost. Ne gre za slab dan ali utrujenost. Gre za jasno sporočilo telesa, da nekaj ni v redu.

Če potem počivam dan ali dva, simptomi izginejo. Počutim se bolje. Poskusim znova. In cikel se ponovi.
To se ne dogaja nekaj dni ali tednov, ampak že približno tri mesece.

Ironija je, da sem si po podvigu vzel skoraj mesec popolnega počitka. In kljub temu sem danes tukaj.

V tem času sem opravil vse preglede, ki jih poznam: razširjene krvne preiskave, RTG, ultrazvok srca, obremenilni test. Vse je v mejah normale. Na papirju je vse v redu. Zdravnik pravi, da gre najverjetneje za podaljšano izgorelost…

Če sem iskren - to ni diagnoza, ki bi jo želel slišati ravno zdaj. Ker najhuje je ravno to, da ne poznaš vzroka, ne poznaš časovne komponente zdravljenja in ne vidiš luči na koncu tunela.

Resnica je tudi ta, da sem te težave dolgo skrival. Tudi zato projekta nisem najavil, čeprav sem si to zelo želel. Upal sem, da se bo stanje uredilo. Da bo šlo mimo. Da bom “še malo stisnil”. Danes pa prvič zares priznam, da obstaja možnost, da projekta in podviga ne bom mogel izpeljati.

In to je grozna misel. Ko več mesecev živiš samo za nekaj, ko vanj vložiš ogromno energije, časa in čustev, in se potem znajdeš pred zidom, ki ga ne znaš več preskočiti.

Sem razočaran. Sem žalosten. In sem zmeden.
Zato, ker imam občutek, da sem naredil vse “prav”. Poslušam telo. Počivam. Spim. Jem kakovostno. Diham. Meditiram. Jem prehranska dopolnila. Seraztezam. Masiram.�In kljub temu ni napredka.

Zdaj sem na točki, ko se učim nekaj, kar mi je vedno bilo najtežje: ne boriti se proti telesu, ampak ga zares poslušati. Poskušam to razumeti ne kot kazen, ampak kot opozorilo. Kot drugačen izziv - tak, kjer ne zmagaš z voljo, ampak z razumevanjem.

Odgovora še nimam. Vem pa, da sem poskusil marsikaj in da bom poskusil še več. Različne pristope, terapije, poglede. Ne želim se sprijazniti s tem, da je to konec zgodbe.

(Če je kdo že doživel kaj podobnega ali ima kakšno izkušnjo, idejo ali nasvet, bom zelo hvaležen, če ga deli z mano. Trenutno sem na točki, ko ne vem več, kam se obrniti).

Za konec pa tole: ne bom se predal.
Čeprav trenutno misli niso pozitivne in je situacija težka, vem, da je edina prava smer naprej. Morda počasneje, morda drugače, ampak definitvno naprej.

Hvala vsem za podporo v tem sicer čudovitem letu 2025.
In predvsem – želim vam ZDRAVJA v letu 2026.

23/12/2025

Ne maram božičnih daril.

Vem, sliši se čudno. Skoraj nehvaležno ane? 😁
A resnica je precej preprosta.

Načeloma ne maram daril nasploh.
Iz več razlogov.

Prvič: če si nekaj res želim, si bom to tudi sam kupil. Ker vem točno, kaj potrebujem in kdaj to potrebujem. In v kakšni barvi, velikosti, funkcionalnosti. In bodimo iskreni – tudi ko te imajo ljudje radi in te približno poznajo, vedno nekaj zgrešijo. Napačen odtenek. Napačna verzija. In stvar, ki bi lahko imela smisel, izgubi svojega.

Drugič: stvari ne potrebujemo na točno določen datum.
Ne na božič. Ne na rojstni dan.
Stvar potrebuješ takrat, ko jo potrebuješ – ne takrat, ko tako piše na koledarju.
Ideja, da se moramo spomniti na nekoga ob točno določenem dnevu v letu, se mi zdi malo zgrešena. Pozornost ni nekaj, kar bi moralo obstajati le ob praznikih. Ljudje jo potrebujemo čez celo leto.

In tretjič – morda najpomembneje:
Materialne stvari me ne nagovarjajo tako kot so me včasih.

Veliko raje imam doživetja. Skupne trenutke. Spomine.
Tista prava darila so trenutki, ko si z nekom. Ko se pogovarjaš. Ko ješ skupaj. Ko se smejiš. Ko si nekje, kjer si res prisoten. Tako kot na tej fotografiji.

Čar božiča ni v darilih pod smrekico.
Čar je v druženju.
V hrani, ki jo deliš.
V ljudeh okoli mize.
V občutku, da si nekje, kamor spadaš.

Če že govorimo o darilih – potem so to doživetja. In prisotnost, ki ni vezana na datum in denar.

Mirne in nasmejane praznike! 💙🎄🍭

22/12/2025

🎄 𝐊𝐚𝐣 𝐬𝐢 𝐥𝐞𝐭𝐨𝐬 𝐫𝐞𝐬 𝐤𝐮𝐩𝐢𝐭𝐢 𝐳𝐚 𝐳𝐝𝐫𝐚𝐯𝐣𝐞?

Znanstveno podprte stvari. Brez "bullsh*ta"😎

Najprej iskreno: sam nisem velik fan daril.
O tem, kdaj drugič 😉

Ampak če že so prazniki in če že kupujemo darila – potem naj bodo taka, ki imajo dejanski, znanstveno potrjen učinek na naše zdravje in počutje.
Ne “čudežni” produkti.
Ne trendi.
Ne marketing.

To spodaj je seznam stvari, ki res delujejo in jih imam tudi sam.

V teh dneh me ogromno ljudi sprašuje:
»Žiga, kaj naj si kupim za zdravje oz. svojim najbližjim?«

Ne govorimo o prehrani, gibanju in navadah – to je osnova, tega se ne da kupiti.
Danes govorimo o materialnih stvareh, ki lahko to osnovo močno nadgradijo.

Če bi izbiral brez večjih finančnih omejitev, bi bil moj seznam takšen 👇

🥇 1. Finska savna.

Če bi moral izbrati eno samo stvar, bi bila to brez dvoma finska savna.

Zakaj? Ker ima največji celostni učinek:
• globoka regeneracija
• boljši spanec
• nižji stres
• boljše delovanje srca in ožilja
• dolgoročno boljše zdravje

🥈 2. Pametna ura – npr. Garmin

Če ne meriš, delaš na pamet.

Dobra ura ti pomaga razumeti:
• kako spiš
• kako stres vpliva nate
• ali si regeneriran ali ne
• kdaj je čas za počitek in ne za “še več”

🥉 3. Mrzla kopel oz. bazenček za hladno vodo

Kontrast: savna – mraz = zlati standard regeneracije.

Mrzla kopel pomaga pri:
• zniževanju vnetij
• izboljšanju odpornosti
• boljšem hormonskem odzivu
• mentalni trdnosti
• hitrejši regeneraciji

Ni treba, da je fancy.

🏅 4. IR panel / rdeča svetloba

Ena najbolj podcenjenih investicij v zdravje.

Učinki:
• boljša regeneracija tkiv
• manj bolečin v mišicah in sklepih
• boljše delovanje mitohondrijev
• podpora hormonskemu ravnovesju

🩳 5. Kompresijske hlače

Preprosto, a zelo učinkovito.

Kompresija:
• izboljša venski pretok
• zmanjša utrujenost nog
• pospeši regeneracijo
• pomaga pri dolgotrajnem sedenju ali potovanjih

🎁 BONUS:

• Dexcom (CGM merilec) – če želiš res razumeti, kako tvoje telo reagira na hrano, stres, spanec in gibanje. Eden najboljših načinov za osebni “feedback” telesa.

• Dobre superge, npr. Brooks – ker se gibanje splača le, če je biomehanika dobra. Manj poškodb = več konsistence.

• Kakovostni prehranski dodatki (tukaj sem iskreno malo pristranski 😄):
– 4Endurance za podporo vzdržljivosti, regeneraciji in treningom,
– Medex za splošno zdravje, imunsko podporo in vsakdanjo osnovo.

Najboljše darilo ni tisto, ki te navduši za 5 minut.
Ampak tisto, ki tiho dela zate leta 😉

16/12/2025

December.
Mesec lučk, glasbe, kuhanega vina in daril. Mesec, ko je vse nekako še glasneje - ulice, trgovine, ljudje. In mesec, ko so vsi srečni in dobre volje. A nekje globoko v sebi čutiš, da je veliko tega le odigranega.

Že nekaj časa se je v meni nabiralo. Pravzaprav se vsak december. Utrujenost od hrupa, od obveznosti, od stalne dosegljivosti. Od tega, da si moraš želeti praznikov. Začutil sem, da potrebujem kratek odmik. Samo tišino. Mir. Nekaj, kar ne zahteva ničesar od mene.

In kje to danes sploh še najdeš?
V naravi. V hribih. Tam, kjer ni ljudi.

Ko se je odprla prva “luknja” v urniku, sem se odločil: dva dni visoko v gorah, ena noč v osami. Plan je bil prespati v zimski sobi pri Triglavskih jezerih. Preprost plan – a življenje v gorah redko sledi planom.

Cesta proti planini Blato je bila zaprta. To sem spregledal. Nekaj časa sem še upal, da koga poštopam, a ni bilo nikogar. In tako sem šel peš. Že tukaj se je pot podaljšala mnogo bolj, kot sem pričakoval.

Od Planine pri Jezeru naprej pa se je začelo zares. Sneg. Veliko snega. Na nekaterih odsekih tudi do metra globine. Brez zgažene poti. Vsakih sto metrov se je zdelo neskončnih. Gazil sem, se ugrezal do bokov, iskal smer, se zanašal bolj na občutek kot na pot. Dve uri sem se prebijal, lomastil, obračal, ugibal. In v tistih trenutkih ni bilo nič romantičnega. Ni bilo tiste lahkotnosti, ki sem si jo predstavljal. Bil je le napor. In tiha jeza. In misli, ki niso bile lepe.

Potem pa še sonce. Hitro je tonilo. Bil sem že zelo blizu. A Garmin ura je crknila (pozabil sem jo napolnit) in izgubil sem se…Vedel sem, da bom, če vztrajam, hodil po temi, kar konkretno na pamet. Slabo bi se lahko končalo. In prvič po dolgem času sem se odločil drugače. Ne na silo. Ne (znova) v dramo.

Obrnil sem se. Po lastnih stopinjah sem se vrnil nazaj in sklenil prespati nižje. Na koncu sem pristal v zimski sobi pri koči na Planini pri Jezeru. In šele tam sem dobil to, kar sem iskal.

Tišino. Skuhal sem si skromno večerjo. Malo hrane iz vrečke, nekaj kruha, salamce, sira. Iz snega sem stopil vodo in skuhal topel čaj. Tema je bila popolna. Nobenega signala. Nobenega zvoka.

In tukaj pride paradoksalno presenečenje.
Ko sem končno dobil tišino, mi ni bilo prijetno.
Ležal sem v spalni vreči, zavit v odeje, sam v sobi – in nisem mogel zaspati. Ure so tekle. Šest ur sem ležal buden. Tišina je bila skoraj glasna. Neprijetna. Kot da bi se moral na novo naučiti biti sam s sabo.

Morda zato, ker sem že dolgo nisem bil.
Morda zato, ker telo (še vedno) ni bilo v najboljši formi.
Morda zato, ker smo se tako navadili hrupa, da nas tišina prestraši.

Šele okoli enajstih sem zaspal.
Zjutraj sem se zbudil miren. Šel še malo naokoli gazit v hribe. Spet v tišino. Potem pa počasi nazaj.

In ko sem se vračal, sem vedel: dobil sem to, kar sem iskal. Ne popolno izkušnjo. Ne idealen pobeg. Ampak iskren stik s sabo.

Tišina ni vedno prijetna.
Ni vedno zdravilna.
Včasih najprej boli.

A prav zato je dragocena.

12/12/2025

❄️ 𝐙𝐚𝐤𝐚𝐣 𝐩𝐨𝐳𝐢𝐦𝐢 𝐧𝐚𝐬𝐭𝐚𝐧𝐞 𝐧𝐚𝐣𝐯𝐞𝐜̌ 𝐭𝐞𝐳̌𝐚𝐯 𝐬 𝐭𝐞𝐥𝐞𝐬𝐨𝐦?

Pred nekaj dnevi sem bil pri Janu v Gibalno-terapevtskem centru Samide na masaži in terapiji (še vedno rehabilitacija teniškega komolca...).
In kot običajno, sva se spustila v dolg pogovor o tem, kaj se v tem zimskem času dogaja z ljudmi in našim telesom.

Jaz mu povem svoje izkušnje iz treningov in dela z ljudmi, on pa svoje iz obravnav…
in zanimivo je, kako se pozimi pri vseh pojavljajo zelo podobni vzorci poškodb.

1) “Zimski križ” – lumbago na vsakem koraku

Jan pravi, da je to pozimi skoraj klasika.
Hladen zrak + zakrčene mišice + kak nenaden gib (lopatanje snega, dvigovanje, šport brez ogrevanja)… in človeka kar »poka«.

2) Vrat in ramena – preveč napetosti

Tudi sam opažam, da ljudje pozimi nehote dvignejo ramena, kot da se branijo pred mrazom.
Jan je rekel, da to povzroča ogromno vratnih napetosti, glavobolov in mravljincev v rokah.

3) Kolena in gležnji – zimski športi naredijo svoje

Ko začne smučanje, tek na smučeh, sankanje… je to super, ampak ogromno ljudi pozabi na ogrevanje.
Prevelike sile, premalo stabilizacije → in hitro pride do bolečin pod pogačico ali nategov vezi.

4) Vnetja tetiv – ker gremo “na polno” po premoru

Ljudje prehitro začnejo premočno, ko se zunaj končno pojavi lep dan (saj jih je malo).
Tibialis, Ahilova, plantar fascija… pozimi trpijo še bolj.

🔵 Kaj pa lahko naredimo mi sami?
• 5–10 min ogrevanja, tudi če se ti zdi »brez veze«
• malo stabilizacije trupa in zadnjice
• več pozornosti pri dvigovanju težkih stvari
• postopno vračanje v šport
• in poslušanje telesa, ker pozimi opozarja hitreje

🎁 In še nekaj lepega… darilni boni za zdravje!

Jan mi je med terapijo povedal, da ima letos tudi božične in novoletne darilne bone, kar se mi zdi res top ideja – ker kaj je lepše darilo kot to, da nekomu pomagaš do manj bolečine, boljše drže ali boljše gibljivosti?

Bon lahko podariš za:
• terapevtske obravnave
• masaže
• diagnostiko gibanja
• ali preventivo za športnike

Res iskreno priporočam – Jan dela vrhunsko in srčno.

Naj bo zima tokrat čas topline… ne poškodb. ❄️💙 Gibalno terapevtski center Samide

Sladek Lajf

09/01/2026

09/01/2026

08/01/2026

06/01/2026

04/01/2026

01/01/2026

31/12/2025

23/12/2025

22/12/2025

16/12/2025

12/12/2025

Address

Website

Alerts

Contact The Practice

Shortcuts

Share

Category