05/08/2025
V 30-ih in 40-ih se začnejo pojavljati obžalovanja, o katerih redko kdo govori.
Ko stojiš na vrtu nekoga, ki se ravno seli v novo hišo, in se smejiš, čestitaš, pomagaš nositi škatle. Znotraj pa veš, da ti še dolgo ne boš imel svojega prostora.
Ko sediš med prijatelji, ki govorijo o malčkih, o vrtcih, o tem, kako težko je najti dobro varuško. Ti pa bi vse svoje mirne večere v sekundi zamenjal za otroka, ki bi zaspal na tvoji rami.
Ko dobiš še eno vabilo na poroko. Ko si iskreno vesel zanje, ampak ne moreš utišati tiste misli, ki se vedno znova oglasi. Zakaj ne jaz.
Ko gledaš star študentski indeks. In si priznaš, da fakultete ne boš dokončal. Ne zato, ker si len. Ampak ker se je življenje zgodilo prehitro in pretežko. In zdaj veš, da to poglavje ne bo dobilo zaključka. In da te to še vedno boli bolj, kot si pripravljen priznati.
Ko se zazreš v svojo službo. In se zaveš, da si nekoč imel sanje, strast, zanos. A zdaj samo odštevaš dneve, čakaš plačo, čakaš vikend, čakaš, da mine. In vsi okoli tebe govorijo o karieri, projektih, rasti. Ti pa se sprašuješ, kdaj si začel samo preživljati.
Ko žaluješ stvari, ki se nikoli niso zgodile. Žaluješ poti, ki jih mogoče ne boš prehodil. Žaluješ verzijo sebe, ki si jo nekoč verjel, da boš postal. Ko ti postane jasno, da nekatere stvari mogoče ne bodo prišle.
To so tista obžalovanja, ki jih redko izrečeš naglas in o katerih ljudje ne pišejo romane. Ker preveč boli.
Življenje ne pride v pravem vrstnem redu. Ne pride, ko ga potrebuješ. Ne pride po urniku. Včasih pride pozneje. Včasih pride drugače. In včasih si moraš vse, kar drugi dobijo samoumevno, zgraditi počasi, s tresočimi rokami in nevidno vztrajnostjo.
Ampak pride.
A tu je resnica, ki jo moraš slišati: Nisi zamudil življenja. Nisi zgrešil poti. Nisi manj vreden, ker tvoje življenje ne izgleda kot njihovo. In mogoče ne bo tako, kot si si predstavljal.
Ampak še vedno je lahko nekaj lepega. Tvoje življenje še vedno šteje. Tudi če je tišje, drugačno, tudi če še čakaš. In tisto, kar danes izgleda kot zamuda, je lahko prav to, kar te uči potrpljenja, globine in človečnonosti. Morda nisi tam, kjer si želel biti, a rasteš v smeri, kjer boš lahko zares obstal.
dr. B ❤️
