Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija

Home
Slovenia
Ljubljana
Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija

Dobrodošli na strani, namenjeni vsem vam, ki iščete pomoč, pogovor in nasvet glede težav, s katerimi se srečujete v svojih odnosih in življenju.

Včasih je tako, da se v življenju znajdemo pred oviro, ki je sami ne zmoremo preskočiti, in tukaj boste našli informacije, ki vam bodo pomagale poiskati upanje, veselje in ljubezen, spodbudo za spremembo, in na novo spoznati, da je življenje lahko lepo. Se morda soočate z naslednjimi vprašanji in mislimi? Kaj naj storim v trenutnem položaju, ko je pa pred menoj vse črno? Tuhtate in premišljujete, a rešitev se vam kar ne prikaže? Govorite z ljudmi, se družite z njimi, pa vas kljub temu pesti občutek osamljenosti in nerazumljenosti? Se vam zdi, da se ne morete obrniti na nikogar, da vas prav nihče ne sliši in razume?

Če se sprašujete to in še več, ste prišli na pravo mesto. Skupaj ustvarjamo prostor za vsa boleča vprašanja in iskrene, sočutne odgovore. Stran pa namenjam tudi vsem vam, ki iščete pomoč, pogovor, nasvet in informacije o zasvojenosti z alkoholom. Se morda v vašem partnerstvu porajajo problemi zaradi alkohola in ne veste, kako bi pomagali partnerju? Ste se v stiski znašli vi sami in si ne znate pomagati oziroma ne veste, kako prenehati piti? Dostikrat se srečam z vprašanjem, kako prepoznati zasvojenost. Kako vem, da nekdo pije preveč? Ali moj partner pije preveč? Ali jaz pijem preveč? Kako rešiti težave z alkoholom? Kako ravnati z alkoholikom? Kako prenehati piti? Iskreno dobrodošli. Tu je vaš prostor, prostor za vaša vprašanja, novo upanje in izzive v življenju. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija

21/11/2025

V svetu, kjer hitimo drug mimo drugega, je drobna prijaznost skoraj kot darilo. V svetu, kjer se izgubljamo v hrupu, je to, da se počutiš slišanega, neprecenljivo. V svetu, kjer je pomembna samo zunanjost, je to, da se počutimo vidne navznoter, pravi blagoslov.
In ne, ne kupim tega, da to je bilo mogoče včasih, zdaj pa ne. Ja, marsikaj ni odvisno od nas, marsičesa mi ne moremo spremeniti, marsikdaj se počutimo nemočne ob lakoti po več in več, ki nas oblega od zunaj.
Lahko pa smo pristajališče za ljudi, ki se počutijo enako izgubljene. Lahko smo dobri do drugega. Lahko smo nežni in sočutni. Lahko smo bolj prisotni. Preprosto – lahko smo bolj človeški. Ne glede na to, kaj se in se bo dogajalo okoli nas.
In več nas bo, ki bomo izbirali to pot, večji bo postal svet, ki si ga – vsaj upam – vsi želimo: svet miru, spoštovanja in sprejemanja drugega. 💛
Naj vam petek prinese svetlobo, ki se usede v srce, in občutek, da smo – skupaj – še vedno na pravi poti.

20/11/2025

Kako zelo malo potrebujemo, se znova in znova zavem, ko se s kom mimobežno srečam in spregovoriva par besed. Z nekaterimi bolj osebno, z drugimi na hitro, a vedno s sabo odnesem nasmeh. Ker je lepo nekoga pozdraviti. Ker je lepo vprašati, kako mu gre. Ker je lepo za trenutek postati in samo biti. Drug z drugim. :-)
Podeliti tegobe in smeh. Se jeziti nad vsem in ničemer. Se pohecati. Skupaj žalovati zaradi izgub. Biti človek človeku.

19/11/2025

Tu in tam, ko spremljam novice ali samo poslušam pogovore okoli sebe, me stisne pri srcu. Kam gremo? Kakšen svet ustvarjamo za tiste, ki prihajajo za nami? Kakšno zapuščino bodo prejeli iz naših rok?
Kot da govorimo različne jezike, pa vendar istega – jezik, ki ga vse prevečkrat poganja srd. Razlogov je na pretek. Izgovorov še več. Za to, da se lahko povzdignemo nad drugega, da dokažemo svoj prav, da se počutimo velike. ☹
A ob tem ne morem mimo vprašanja: je to res moč? Ali pa je to pravzaprav znak naše nemoči? Naše ranjenosti, ki kriči skozi preglasne besede?
In kje smo se na tej poti izgubili? In ali se lahko ponovno najdemo? Po mojem lahko. Z nenehnim opominjanjem na to, da se ustavimo, zadihamo in se opomnimo, da si svet ne želi naših zmag nad drugim, ampak našo človeškost. Da resnična moč ni v tem, da povozimo, temveč da slišimo. Da se srečamo. Da poskusimo razumeti.
Morda je prav danes priložnost za to, da naredimo en tak micen, drugačen korak.

18/11/2025

November je mesec ozaveščanja o zasvojenostih; ko se spomnimo, kako tiho, skoraj neopazno, se lahko zasvojenost prikrade v življenje. Ne udari kot nevihta. Pride počasi, pogosto tako nežno, da je sprva sploh ne prepoznamo. In prav zato tako zelo boli.
Zasvojenost ni znak, da je nekdo »šibek«. Ni razvada, ni trma, ni izbira. Je bolečina, ki si je našla pot, ko je ni nihče slišal. Je klic človeka, ki se poskuša na svoj način spopasti z nečim, kar ga presega.
Pot iz zasvojenosti ni ravna. Ni hitra. In ni enaka za nikogar. Polna je padcev, razpok, premorov, majhnih korakov naprej in velikih nazaj.
A vsak poskus, vsak dvig, vsak »danes mi je uspelo malo bolje« je zmaga. In dokaz, da je mogoče.
Naj bodo ti dnevi opomnik, da lahko vsak od nas ustvari prostor, v katerem bo več sočutja. Da ne gledamo stran, ko nekdo tone. Da ne sodimo tistih, ki že tako nosijo pretežek nahrbtnik.
In da verjamemo v ljudi, tudi takrat, ko sami vase ne morejo.
Naj torek prinese malo več topline za vse, ki se borijo – in za vse, ki jim stojite ob strani.

17/11/2025

Uspeh ni končen, neuspeh ni usoden: pomemben je pogum, da nadaljuješ. Naj nas Churchillova misel pospremi v nov dan in teden. In naj nas spodbudi, da se ne ustrašimo poti, ki je pred nami in je še ne poznamo.
Da ne končamo, ko smo na vrhu, ker se vedno lahko naučimo česa novega. In da ne odnehamo ob prvem koraku, ki zaboli. Da ne obtičimo pri misli, da bi morali znati vse – že vnaprej.
Naj nas opomni, da je življenje sestavljeno iz mnogih začetkov in mnogih ponovnih poskusov. Da rastemo prav takrat, ko se poberemo, se otresemo, si obrišemo prah z rok in gremo naprej – morda počasneje, morda previdneje, a z malo več modrosti kot prej.
Naj nam današnji ponedeljek prinese pogum, da vztrajamo, se učimo in verjamemo vase, tudi ko nam je najtežje. In naj nas spremlja vedenje, da je vsak korak naprej – že zmaga.

16/11/2025

Nekje sem ujela, da je nedelja dan za osvežitev uma in pomladitev duha. Morda je današnja, ki se je začela z dežjem, za to kar primerna. Da se lahko notranje umirimo in odplaknemo nemir z nežnostjo, tako kot dežne kaplje umivajo vse okoli nas.
Nedelja nas vabi k počitku, tišini, nežnosti in sočutju do sebe. Da se ustavimo v trenutku, ki ga sicer spregledamo. Da se začutimo in si dovolimo samo biti.
Naj bo nedelja prostor za notranji izdih. Za majhno obnovo, ki jo čutimo, šele ko si jo zares dovolimo. Za micene trenutke, ki nas spomnijo, da smo živi in da smemo živeti tudi počasi.

15/11/2025

En tak poseben mir je bil zjutraj, ko sem bila na sprehodu. 😊 Kot da imajo sobotna jutra tudi v naravi svoj ritem in nas s svojo mehko tišino vabi v svoj objem. Kot da življenje samo za hip zadiha počasneje – in nas vabi, da dihamo z njim.
Pa če bi ji sledili v njeni mehkobi in toplini in spokoju? Ker tu pa tam je dobro vse skupaj spustiti in se prepustiti … Da si dovolimo nežnost brez razloga. Toplino brez obveznosti. Mir brez opravičevanja.
Danes je dovolj, da samo čutite, kar je, in da si dovolite biti nežni do sebe. In naj vas sobota podpre pri tem.

14/11/2025

Tako težki dnevi so, sem večkrat slišala ta teden, komaj čakam na petek. 😊 Pa so petki res nekaj posebnega, kajne? Kot da tiho šepetajo: »Upočasni. Dihaj. Poglej malo okoli sebe.« 😊
In morda je prav danes dan, ko si lahko dovolimo malo več lahkotnosti. Ker smo prehodili ves teden – z vzponi in padci, z drobnim veseljem in utrujenostjo, ki jih nosimo s sabo kot nevidne nahrbtnike.
In mogoče je petek tudi povabilo, da v svoj dan spustimo nekaj igrivosti, veselja, smeha in radovednosti, ki jih otroci poznajo tako dobro – in ki se v nas odraslih včasih malo skrijejo. Pa vendar ne izginejo.
Danes jih lahko spet povabimo na plano: z iskrenim nasmehom, prijazno besedo, drobno gesto topline do nekoga, ki je morda ravno danes tako kot mi potreben opomnika, da ni sam.
Naj bo petek mehak. Naj se nas dotakne tam, kjer smo ta teden najbolj otrdeli.
In naj nas spomni, da je življenje najlepše ravno v teh drobnih, nežnih trenutkih, ki jih ne moremo načrtovati, lahko pa jih začutimo.

13/11/2025

Ko opazujem kužke v igri, ko se lovijo, podijo, se vmes med igro zravsajo, naslednji trenutek pa so ponovno najboljši prijatelji, si kdaj zaželim, da bi tudi ljudje zmogli med sabo tako lahkotno prehajati med različnimi stanji. Da bi zmogli tudi mi tako igrivo živeti v odnosih.😊
Tako pa se lovimo, igramo, se zravsamo – tu se pa dostikrat zaustavi, ker ne znamo priti nazaj k sebi, nazaj v odnos, nazaj k drugemu. Ker se izgubimo v bitki dokazovanja svojega prav, ker v svoji ranjenosti in prizadetosti in bolečini želimo drugega prizadeti še bolj. Pa naj trpi, kot trpim jaz!
In se sploh ne zavedamo, da, s tem ko za vsako ceno želimo doseči svoj prav, ko pritisnemo na najbolj bolečo točko drugega, samo da trpi kot mi, v resnici izgubljamo, ne pa zmagujemo. In so tele zmage bolj pirove, kajne?
Ker odnos pač ni prostor, v katerem moramo zmagati, ampak je prostor, v katerem se učimo slišati, razumeti, čutiti. Kjer bližina ne raste iz popolnosti in nadvlade drugega, temveč iz iskrenosti.
Ko spustimo svoje obrambe in dovolimo, da se nas dotakne ranljivost drugega, se začne prava rast – najprej v nas, potem med nami.
Naj bo četrtek priložnost, da v svojih odnosih ne iščete zmag, temveč prostor, kjer lahko skupaj – rastete. 💛

12/11/2025

Včasih se zdi, kot da se vse okoli nas podira. Kot da se svet maje pod našimi nogami in ne vemo več, kam stopiti. In v takih trenutkih lahko razmišljamo samo o tem, kako bomo preživeli.
Po vsakem padcu pa vendar imamo izbiro. Lahko ostanemo na tleh, se skrijemo v svoj mali, varni kotiček in čakamo, da mine. In tudi to je kdaj prav – počitek je del poti.
A lahko pa počasi, nežno, v svojem ritmu, spet dvignemo pogled. Se ujamemo z obema rokama in rečemo, no, pa gremo še enkrat.
Rast ni vedno veličastna. Pogosto je tiha, skoraj neopazna. Skrita v trenutku, ko se odločimo, da se ne predamo. V trenutku, ko verjamemo, da smo močnejši, kot se zdi.
In prav ta drobna odločitev nam pomaga, da se začnemo ponovno sestavljati.
Če se vam danes zdi, da je težko – vedite, da je dovolj, da naredite samo en majhen, komaj viden korak. Že to je izjemno pogumno. In tudi če se nam ne zdi tako, ponovno rastemo.

11/11/2025

Kje boš pa ti praznovala, sem slišala v soboto vprašanje. Debelo sem pogledala – saj nisem vedela, kaj naj bi praznovala, menda ja nisem pozabila česa pomembnega? Ajaaaa, martinovo, sem dobila pojasnilo. 😊
Vem, da je martinovanje tradicionalno praznovanje, a se mi iz leta v leto zdi vedno bolj – upravičevanje pitja. Sploh ker je to začetek »upravičenega« nazdravljanja, ki se pogosto zavleče tja do januarja. Saj veste, veseli december prihaja. 😊
In medtem ko so glasovi, ki opozarjajo na pretirano pitje, pogosto preslišani, vedno znova slišim: »Daj no, saj je samo enkrat na leto.«
Aha, res je. Tako kot so enkrat na leto vsi drugi prazniki. Rojstni dnevi. Obletnice. Rojstva. In smrti. In še marsikaj, kar seže daleč onkraj, če je mogoče.
Nočem biti bolj papeška od papeža, res ne. A zdi se mi, kot da se kljub vsem opozorilom še vedno ne zavedamo razsežnosti težav, ki jih ima naša družba zaradi pretiranega pitja. Kot da ni dovolj tragičnih zgodb. Kot da ni dovolj razbitih družin, ki ne trpijo samo danes. Alkohol se zareže v generacije.
In potem spet slišim: »Daj no, Andreja, pa to je del naše kulture! Tradicije! Zgodovine! Saj vsi pijejo! Saj imamo celo himno takšno!«
Razumem. Je del naše zgodbe. Pa vendar … koliko od te zgodbe je res pristne tradicije in koliko naučenega upravičevanja? Koliko je topline in skupnosti in koliko tistega, kar v resnici boli?
Pa če bi poskusili pogledati malo drugače? Če bi začeli ustvarjati tradicijo, ki nas ne razkraja, ampak povezuje? Takšno, ki ne škoduje, ampak zdravi?
Če ne zaradi sebe, pa zaradi naših zanamcev.
Morda si prav oni zaslužijo nekaj boljšega kot: »Pa saj tako delamo že od nekdaj.«
Naj bo današnje martinovo priložnost za začetek novih tradicij. Tistih, ki v nas in med nami puščajo več topline kot praznih kozarcev.

10/11/2025

Novi tedni so kot novi koraki – včasih so mehki in lahkotni, drugič se zdijo nekoliko neprijazni. Pa vendar so nujni, če hočemo naprej. 😊
Vsak začetek v sebi nosi nekaj negotovosti. Nekaj, kar od nas zahteva pogum, da stopimo naprej, četudi ne vemo natančno, kam nas bo vodilo. Včasih si želimo, da bi se pot najprej zgladila in razjasnila, da bi postala varna in prijazna. Pa žal ni vedno tako, kajne?
A prav ti koraki, tisti malo manj prijazni, nas premikajo. Nežno – ali pa malo manj nežno – nas kličejo, da zapustimo tisto, kar smo že prerasli. Da odložimo staro in odpremo prostor za nekaj novega.
Tudi če danes (še) ne stopamo samozavestno, je dovolj, da stopimo. Eden sam micen korak – pa potem še en, pa še en ... In vedno bolj pogumni in samozavestni bomo postajali. 😊
Naj vas ponedeljek spomni, da ne potrebujemo popolnosti, samo pripravljenost, da naredimo tisti naslednji nujni korak.

Address

Šmartinska Cesta 106
Ljubljana

Website

http://www.andrejatasic.si/

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija:

Shortcuts

Want your practice to be the top-listed Clinic in Ljubljana?