Movement by Karim

23/11/2025

Ko enkrat razumemo agresijo kot naravno življenjsko silo, kot energijo, ki nas podpira v gibanju naprej, vzpostavlja tonus, orientacijo in stik z okoljem, se odpre pomembno nadaljnje vprašanje: kaj se zgodi, ko se ta energija začne prebujati po dolgem obdobju potlačevanja?

Mnogi ljudje pričakujejo, da se prebujena agresija pokaže kot impulzivnost, kaotičnost ali izbruh. V resnici pa se pogosto zgodi nasprotno. Ko se agresivna energija začne vračati v zavest, se najprej pojavi strah. Strah pred lastno močjo, strah pred tem, da bi bili preveč intenzivni, da bi nekoga prizadeli ali porušili odnose. Pri marsikomu se prebudi tudi strah pred posledicami avtentičnih čustev, še posebej, če v otroštvu ni bil sprejet ali razumljen v trenutkih, ko je pokazal intenzivnost ali potrebo po zaščiti. Ta strah ne izhaja iz agresije same, temveč iz dejstva, da je bila ta energija dolgo potisnjena iz našega doživljanja in nam je zato postala tuja. Vse, kar je tuje, nas najprej prestraši.

Ko pa se agresija začne prebujati skozi telo, dih in somatsko zaznavanje, ne pride kot kaos. Pojavi se kot jasnost. Kot stabilnejša drža, boljši stik s tlemi, bolj poln in iskren glas, kot sposobnost reči »ne« brez občutka krivde ter »da« brez strahu. Agresivna energija nam vrača občutek, da lahko vplivamo na svoje okolje, ne da bi se morali z njim spopadati. Postanemo manj reaktivni in bolj regulirani.

V tem procesu se odpre ključno razumevanje: agresija ima pomembno urejajočo funkcijo. Pomaga nam vzpostaviti red tam, kjer je prisoten notranji ali zunanji kaos. Pomaga nam prepoznati in razgraditi tisto, kar nas moti. Podpira nas pri urejanju prostora, odnosov, telesnih navad in notranjih stanj. Agresija pomembno prispeva k ustvarjanju boljših pogojev za homeostazo, naravno ravnovesje med notranjim in zunanjim svetom. Brez nje bi težko postavljali meje, zaščitili svoje telo ali ustvarili spremembe, ki so nujne za ohranjanje zdravja in psihične stabilnosti.

Ko je agresija integrirana s čutno zaznavo, dihom in zavedanjem, postane organizirajoča sila. Takšna agresija ne ruši, temveč ureja. Ne napada, temveč usmerja. Ne ustvarja zmede, temveč razjasnjuje. V somatskem delu je zato cilj, da agresije ne nadzorujemo, temveč jo srečamo. Da jo poslušamo, prepoznamo in vključimo v svoje delovanje kot naraven, inteligenten del sebe.

Ko agresivna energija ponovno dobi pot, se poveča občutek živosti, pretočnosti in prisotnosti. Ničesar ni treba napadati, ker smo že v stiku s sabo. Ničesar ni treba bežati, ker smo zasidrani v svoji notranji moči. Agresija ni energija, ki jo moramo odstraniti, temveč energija, ki jo moramo integrirati. Je pomemben vir ustvarjalnosti, jasnosti, notranjega reda in življenjske orientacije. Ko se poveže z zavedanjem in sočutjem, postane eden najmočnejših izrazov človekove celovitosti.

Namen dela z agresijo ni ustvarjanje umetne mirnosti, temveč vzpostavljanje zrele prisotnosti. Resnični mir ne nastane, ko impulz zadušimo, temveč ko razumemo njegovo naravo in mu dovolimo, da se v telesu izrazi na organiziran, zdrav in konstruktiven način. Agresija sama po sebi ni sovražnost. Agresija je življenjski tok, ki išče pot. Ko to razumemo, ji lahko dovolimo, da teče skozi dih, gib, dotik in besedo. Takrat se življenje začne premikati tako, kot ga je telo vedno znalo premikati: da reši problem, ustvari red in vzpostavi več ravnovesja.

https://karim-movement.com

22/11/2025

Počasni tek z dihanjem skozi nos je ena najbolj podcenjenih, a izjemno koristnih oblik gibanja.

Počasen tek z nosnim dihanjem je več kot le tek. Je način, kako telo pripeljemo v stanje naravne urejenosti. Gre za aeroben, parasimpatičen tek, kjer je intenzivnost ravno pravšnja, da telo ostane sproščeno, ritmično in organizirano. V tem stanju se živčni sistem preklopi v dekompresijo, kar pomeni manj notranjega hrupa, več jasnosti in boljšo sposobnost regeneracije. Posledično se izboljša mirnost, regulacija stresa in sposobnost okrevanja.

Nosno dihanje pri počasnem teku aktivira naravne mehanizme telesa. Eden ključnih je Bohrjev efekt, ki opisuje, kako povišan CO₂ v krvi olajša sproščanje kisika iz hemoglobina v tkiva. To pomeni, da zaradi nosnega dihanja, kjer CO₂ ostaja višji kot pri ustnem dihanju. Celice prejmejo več kisika ravno tam, kjer ga najbolj potrebujejo. S tem se izboljša učinkovitost dihanja, toleranca na obremenitev in občutek sproščenega ritma med tekom.

Počasen tek je tudi naravna oblika somatskega gibanja: zavednega, mehkejšega, tekočega premikanja, pri katerem čutimo telo od znotraj navzven. Ko tečemo počasi, ne tekmujemo s telesom, temveč ga poslušamo. Korak postane lahkoten, nihanje rok mehko, hrbtenica bolj elastična. Ta somatska komponenta zmanjšuje odvečno napetost, izboljšuje koordinacijo in vrača občutek celostne povezanosti v gibanju.

Tak tek spodbuja tudi limfni pretok, saj ritmično, nizkoobremenitveno gibanje deluje kot nežna pumpa limfnega sistema. Tako telo lažje odstranjuje odpadne produkte presnove, kar prispeva k občutku lahkotnosti in regeneracije. Poleg tega se krepi elastičnost fascije, sklepi ostajajo bolj »podmazani«, mišice prožnejše, srce pa deluje v optimalnem aerobnem območju.

Z redno prakso počasnega teka se poveča toleranca na CO₂, kar pomeni stabilnejše dihanje, večjo odpornost na stres in boljšo sposobnost ohranjanja mirnosti tudi med naporom. To se prenese tudi v vsakdan: boljši fokus, lažje spopadanje z izzivi in več notranje stabilnosti.

Zaradi nižje intenzivnosti telo med počasnim tekom ostaja v regenerativnem stanju. Zato tak tek ne le izboljšuje okrevanje po drugih treningih in stresnih situacijah, temveč prinaša tudi več mentalnega fokusa, umirjenosti, kreativnosti in jasnosti. Počasen tek skozi nos je hkrati vadba in meditacija; nežna, a učinkovita praksa, ki celostno podpira zdravje, gibanje in dobro počutje.

Počasen tek z nosnim dihanjem, razumevanjem Bohrjevega efekta in somatskim pristopom predstavlja celosten sistem. Mehko, inteligentno obliko vadbe, ki telesu ne jemlje energije, ampak mu jo vrača.

Povabilo v prakso;

Če je možno, pojdite v gozd.
Najprej 5 minut hodite in dihajte izključno skozi nos, da se telo umiri in preklopi v svoj naravni ritem.

Nato postopoma pospešite hojo in preidite v počasen, sproščen tek. Tempo naj bo takšen, da brez napora ohranjate mehko nosno dihanje. To je ključno: dih naj bo tih, mehak in ritmičen.

Vztrajajte v takšnem teku, dokler vam je prijetno.
To je lahko 1 km ali 5 km – razdalja ni pomembna. Pomembni sta rednost in vztrajnost v tej nežni praksi.

Ko zaključite, upočasnite in naredite še 5 minut hoje, da telo gladko preide nazaj v stanje počitka in regeneracije.

Opazujte svoje počutje in razpoloženje po takšni praksi.

Objem vsem radovednim raziskovalcem 🫶
Karim

https://karim-movement.com

20/11/2025

Somatsko-gibalna praksa za sprostitev napetosti v ledvenem delu

V tej epizodi se posvetimo eni najpogostejših težav današnjega časa: bolečinam v spodnjem delu hrbta.

S somatskim pristopom boste spoznali, kako lahko z zavestnim, počasnim gibanjem sprostite kronične napetosti, ki se v telesu kopičijo zaradi dolgotrajnega stresa, strahu, skrbi, preobremenjenosti ali dolgotrajnega sedenja.

Ko živčni sistem deluje v stanju preobremenitve, se mišice na sprednji in zadnji strani telesa zakrčijo, hrbtenica se zatakne v kompresijo, drža se poruši, dihanje postane plitvo, gibanje pa izgubi svojo naravno mehkobo. Telo to držo pogosto ohranja tudi takrat, ko zunanjih razlogov ni več. Posledice: okorna hrbtenica, togost, omejeno gibanje in kronična bolečina.

V današnji praksi vas s počasnimi, natančnimi in nežnimi somatskimi gibi povabim, da:

• razbremenite ledveni del,
• ustvarite dekompresijo v hrbtenici,
• poglobite dihanje,
• sprostite refleksne vzorce, ki držijo telo v napetosti,
• ponovno začutite svoje telo od znotraj navzven.

Brez bolečih raztezanj, brez forsiranja. Le naravno učenje gibanja, ki telesu pomaga, da se spomni, kako se lahko giba mehko, svobodno in povezano.

👇🏻

Somatsko-gibalna praksa za sprostitev napetosti v ledvenem deluV tej epizodi se posvetimo eni najpogostejših težav današnjega časa: bolečinam v spodnjem delu...

18/11/2025

Vsak proces spremembe se začne pri zaznavi.
Pri sposobnosti, da začutimo sebe. Svojo os, tonus, usmerjenost, počutje, svojo zgodbo napetosti.

Pred časom je k meni prišel praktikant z izrazito asimetrijo v ramenskem obroču, prsnem košu in medenici. Ob začetni oceni je bilo vidno neravnovesje celotnega somatskega središča, z bolečino 8/10. Prisotna je bila tudi skolioza ter očitna razlika v dolžini nog, kar je kazalo na močne refleksne vzorce napetosti.

Vse to ni “naključje”. To je jezik živčnega sistema. Način, kako telo sporoča, da je predolgo kompenziralo, zadrževalo in nosilo več, kot zmore.

Skozi somatsko-gibalno mentorstvo nisva delala na sili, raztezanju ali “poravnavanju od zunaj”, ampak na temeljnih principih somatske edukacije in biomehanike: upočasnitev, občutenje, zavestna sprostitev refleksov, ponovna integracija gibanja.

Po obdobju kontinuiranega dela je bilo vidno nekaj bistvenega:

✔ poravnana medenica
✔ poravnan prsni koš in ramenski obroč
✔ odpravljeno nesorazmerje v nogah
✔ skolioza ni bila več prisotna
✔ bolečina se je znižala na 2/10

To so spremembe, ki se zgodijo, ko telo in um znova začneta sodelovati med sabo. Ko kronično aktivacijo somatskih refleksov umiriš skozi zavest, ne skozi silo. Ko gibanje prinese občutek varnosti.
Ko se naučimo, da napetosti ni več treba držati v sebi.

In kar je najlepše. Fizične spremembe so prinesle tudi druge:

več samozavesti in energije,
boljši spanec,
bolj zdrave navade,
več moči, gibljivosti in vzdržljivosti,
boljše odnose in bolj zdravo notranje ter zunanjo okolje.

To je moč somatskega dela. Ne gre za »hitre popravke«, temveč za proces učenja, kako ponovno vzpostaviti več reda v svojem telesu.

Zelo sem hvaležen za vse, ki stopajo na to pot. Pogumno, vztrajno in iskreno. Vsak tak primer znova potrdi, koliko inteligence nosi telo, ko mu damo prostor, da spregovori.

~ Karim

karim-movement.com

16/11/2025

Danes nadaljujem tam, kjer sem prejšnjo nedeljo končal. Takrat sem pisal o agresiji kot o življenjski sili. O energiji, ki nas premika naprej, ki nam daje tonus, jasnost in sposobnost, da stopimo v stik s svetom. In ko enkrat razumemo agresijo kot osnovno gibalo življenja, se naravno odpre naslednje vprašanje:

Kaj se zgodi, ko te sile ni?
Kaj se zgodi, ko agresivnost (ta prvinski impulz živosti) izgine iz našega zavedanja ali se v telesu potlači?

Tam se začne današnja tema.

Ko govorimo o agresiji, govorimo tudi o meji med življenjem in pasivnostjo. Ko ta meja izgine, se z njo izgubi tudi občutek usmerjenosti. Telo postane brez tona. Mehko, utrujeno, brez impulza, da bi seglo v svet. Takrat se življenje ne pretaka več prosto, temveč zastane. Velik del kroničnih bolečin, tesnob in notranjih napetosti je posledica neizražene agresivne energije, ki ostane ujeta v telesu. Če agresije ne znamo začutiti, je ne znamo niti izraziti. In če je ne izrazimo, se obrne navznoter. Proti nam samim. Postane samokritika, tesnoba, prokrastinacija, sabotaža, notranja napetost, pogosto tudi telesna togost ali izgorelost. Telo začne nositi energijo, ki bi morala iti v gibanje, v stik, v življenje. Namesto tega se zgošča v obliki mišične kontrakcije, gibalne omejenosti in čustvene utesnjenosti.

V somatskem raziskovanju se agresije ne učimo nadzorovati, ampak jo spoznati, začutiti in učinkovito izražati. Ko ji dovolimo, da se izrazi skozi gibanje, dih ali glas, jo prepoznamo kot naraven del sebe. Ne kot grožnjo, temveč kot moč, ki oživlja. Takrat agresija ni več nekaj, kar nas ogroža, ampak nekaj, kar nas podpira. Skozi telo se naučimo razlikovati med destruktivno silo in ustvarjalnim impulzom. Med napadom in namero, med impulzom po nadzoru in impulzom po stiku. Agresija, ki je povezana s srcem in dihom, postane izraz iskrenosti in navzočnosti. Pomaga nam reči »ne«, kadar je to potrebno, in »da«, kadar življenje kliče. Pomaga nam stopiti v odnos brez strahu, ker v sebi nosimo jasen občutek meje. Ko ta energija teče, postanemo bolj živi, pretočni, prisotni. Takrat ne potrebujemo napadati, ker smo že v stiku. S sabo in s svetom.

V resnici agresija ni nekaj, kar je treba odstraniti, temveč nekaj, kar je treba integrirati. Je sila, ki nas žene k ustvarjalnosti, k izrazu, k življenju. Ko se poveže z zavedanjem in sočutjem, postane eden najmočnejših izrazov notranje celovitosti. Zato ni namen dela z agresijo, da bi postali “mirni”, temveč da bi postali prisotni. Mir, ki ga iščemo, ne pride z zadušitvijo impulza, ampak z njegovim razumevanjem. Ko razumemo, da agresija ni sovražnost, ampak življenjski tok, ki išče pot, jo lahko spustimo, da steče. Skozi dih, gib, dotik, besedo. In takrat začnemo resnično čutiti življenje, kot ga je telo vedno znalo čutiti.

Karim Al Saleh
karim-movement.com

14/11/2025

Ko govorim o merilnih instrumentih, se pogosto pošalim, da imamo doma skoraj vse naprave, ki merijo, štejejo in spremljajo naše življenje… razen tistega najpomembnejšega. Tehtnice, pametne ure, aplikacije, merilci korakov, kalorij in srčnega utripa so postali vsakdanji spremljevalci. A pri tem pogosto pozabimo, da nosimo v sebi instrument, ki je neprimerno bolj natančen in inteligenten od vse tehnologije. To je naš lastni senzorno-motorični sistem – živi most med telesom in umom, ki deluje samo takrat, ko oba prepoznavamo kot celoto.

V vseh teh letih dela s telesom sem vedno znova presenečen, kako neverjetno inteligentno je človeško gibanje. In kako hitro ta inteligenca otopi, ko začnemo svoje telo obravnavati kot stroj, kot skupek delov, ki jih moramo “popraviti” ali se “premagovati”. Še vedno namreč ni bilo mogoče izdelati dvonožnega robota, ki bi hodil, zaznaval in se odzival s subtilnostjo človeka. Ker gibanje ni mehanika. Gibanje je zavest. Gibanje je čutnost. Gibanje je inteligenca telesa.

A sodobni, redukcionistični pristop je um in telo razdelil na dva ločena svetova. Um naj bi živel v glavi, telo pa naj bi bilo le fizični mehanizem, ki ga upravljamo. To ločevanje je vneslo togost v način, kako se premikamo, delamo, dihajo in živimo. V številnih fitnes pristopih se telo obravnava kot serija izoliranih mišičnih skupin, ki jih treniramo ločeno, kot da med njimi ne teče nobena komunikacija. Tak pristop lahko sicer poveča moč, a pogosto zmanjša koordinacijo, pretočnost in naravno eleganco gibanja. Človek ni stroj in nikoli ni bil.

Ko sem raziskoval somatske tradicije, sem začel razumeti, da kulture pred nami tega razkola sploh niso poznale. Kitajci so tisočletja uporabljali isti simbol za um in srce. Razmišljanje je bilo vedno povezano s čutenjem. Čutenje je bilo povezano s telesom. Intuicija v trebuhu je bila veljaven način vedenja. Ni bilo “glave proti telesu”, temveč ena celota, en proces, en organizem.

In danes, ko nevroznanost končno potrjuje to prastaro modrost, postaja jasno, da je um prisoten povsod v telesu. V mišičnem tonusu, v držnem odzivu, v dihu, v fasciji, v črevesnem živčevju. V načinu, kako čutimo svet. V načinu, kako se premikamo. Ni dveh sistemov – je ena soma.

Ko izgubimo stik s svojo čutno sposobnostjo, izgubimo sposobnost natančnega zaznavanja sebe od znotraj. S tem pa izgubimo tudi svojo notranjo orientacijo. In prav v tem trenutku se začnemo naslanjati na zunanje merilnike, aplikacije, pravila, smernice drugih ljudi. Namesto da bi čutili sami, začne tehnologija čutiti namesto nas. Namesto da bi se zanašali na svoj notranji kompas, začnemo iskati smer zunaj sebe.

A iz svoje osebne prakse in iz dela s stotinami ljudi vem, da ima vsak človek v sebi instrument, ki je bolj subtilen, natančen in prilagodljiv od katerega koli sodobnega merilnika. To je somatska inteligenca – sposobnost, da čutimo, razločujemo, prepoznavamo in se usklajujemo od znotraj navzven. Ko jo začnemo prebujati, se zgodi nekaj izjemnega. Gibanje postane mehkejše in bolj naravno. Odločanje postane jasnejše. Prisotnost se poglobi. Življenje se umiri in postane bolj pristno.

Razvijanje somatske inteligence nas vrača k enotnosti, ki je človeku naravna. Vrača nas domov: k telesu, srcu, dihu in občutku, da smo ponovno povezani s seboj. In ko negujemo to notranjo čutno sposobnost, ne krepimo le telesa – krepimo svoj um, svojo prisotnost in svoj notranji kompas, ki je edini instrument, ki nas lahko resnično vodi k našemu potencialu.

Nadomestkov zanj ni.

~ Karim
karim-movement.com

(Vir navdiha: Edward Yu, A Sense-able Approach to Movement)

11/11/2025

Ravnovesje med umom in telesom, med moškim in ženskim principom;

Vsaka polarnost v naravi ima svojo nasprotno polarnost. Tema in svetloba. Žalost in veselje. Bolezen in zdravje. Spanje in budnost. Entropija in sintropija. Newtonova fizika in telo na eni strani, kvantna fizika in um na drugi. Ti nasprotji ne obstajata zato, da bi se izključili, temveč da bi se dopolnjevali. Njuno prepletanje ustvarja gibanje, iz katerega se rodita rast in razvoj, proces, ki ga imenujemo sintropija. Ko obe sili sodelujeta, se življenje ne giblje v razkroju, temveč v smeri povezovanja, urejanja in ozaveščanja. Povezanost med obema polarnostma med umom in telesom, po mojih izkušnjah najlažje vzpostavimo skozi zavestno gibanje in dih.

Dih je most med vidnim in nevidnim, med zavestnim in nezavednim. Je edina življenjska funkcija, ki jo lahko hkrati izvajamo samodejno in zavestno. Prav zato nam omogoča neposreden vpliv na notranje procese telesa; na živčni sistem, srčni utrip, presnovo, čustva in jasnost misli.
Telo deluje po zakonih newtonove fizike, podvrženo je času, gravitaciji in termodinamičnim zakonitostim. Vsak proces ima svoje zaporedje. Če ga preskočimo, telo izgubi učinkovitost in harmonijo, kar pogosto vodi v napetost, bolečino ali bolezen.
Um pa pripada kvantnemu polju. Brez mase in oblike se premika mimo prostora in časa. Njegove meje določata znanje in domišljija. Um lahko prezre telo, ga prehiti ali nadvlada, a brez telesa ne more doživeti resnične izkušnje. Telo začuti, um razume in se odloči, s telesom delujemo in na podlagi dejanj dobivamo rezultate. Tu se začne somatsko učenje. Proces, v katerem ponovno usklajujemo tempo uma in telesa.

V današnjem svetu hitrega tempa, digitalnih dražljajev, dopaminske odvisnosti in nenehne pozornosti navzven, se je ta usklajenost porušila. Zavest deluje v prehitrim ritmu, telo pa je ne dohaja. Posledica je razkorak med notranjo uro telesa in uro uma, med biološkim in psihološkim časom. Bolj ko izgubimo stik s telesnimi občutki, bolj nerealno zaznavamo čas. Naša notranja ura se odklopi od ritma narave in gravitacije od prvinske osi telesnega časa. Tako ustvarjamo vedno več entropije, nereda in kaosa v svojem življenju.

Dih in zavestno gibanje sta pot nazaj. Ko se učimo zavestnega dihanja, uravnavamo ravnovesje med vdihom in izdihom, med širjenjem in krčenjem trebušne in prsne votline. S tem obnavljamo izgubljeni ritem, popravljamo zaporedja in omogočamo telesu, da spet diha v skladu z naravnimi zakoni. Ko se krivulja dihalnega vzorca ponovno uskladi, ko se uravnoteži razmerje med kisikom in ogljikovim dioksidom (Bohr-ov efekt) se poveča učinkovitost vsake celice. Z večjo učinkovitostjo pride več konstruktivne energije. Z več konstruktivne energije pa več jasnosti, stabilnosti in prisotnosti.

Skozi somatsko prakso in dihalne vaje ne iščemo popolnosti, temveč usklajenost. Ko zavestni dih poveže obe polarnosti v eno gibanje, se um upočasni na ritem telesa. Takrat telo ne deluje več kot stroj, temveč kot živa inteligenca, ki nenehno pošilja pomembne informacije v našo zavest. Zaznavanje se poglobi, prisotnost se razširi in energija začne teči tja, kjer je potrebna in ne tja, kjer je hrup. V tem prostoru ne gre več za to, da bi nekaj nadzorovali, temveč za to, da dovolimo, da se življenje samo uskladi, dih za dihom, impulz za impulzom. Takrat se polarnosti ne izključujeta več, ampak ustvarjata celoto. In celota tako kot narava vedno teži k višjem ravnovesju.

Karim Al Saleh

karim-movement.com

09/11/2025

Agresivnost kot življenjska sila.

Tema, ki jo zelo rad ozaveščam in učim na svojih obravnavah in programih. Menim, da je okrog agresije veliko negativnih konotacij in napačnih prepričanj. Prav ta slab odnos do agresije(strah pred njo, njeno potlačevanje ali zanikovanje) nas pogosto dela nemočne in ustvarja pogoje za kronične telesne in čustvene težave.

Zato danes pišem o svojem pogledu na agresijo in o tem, kako jo lahko razumemo z drugačnega, bolj somatskega in človeškega zornega kota, kot je običajno predstavljena.

Beseda agresiven izhaja iz latinskega izraza aggredi, ki pomeni stopiti proti, pristopiti, lotiti se ali napasti. V svojem izvoru torej ne nosi nujno pomena sovražnosti, temveč opisuje dejavno gibanje proti svetu. Gre za energijo, ki nas spodbuja k delovanju, ustvarjanju in postavljanju meja. Agresivnost lahko razumemo kot prvinsko življenjsko silo, ki se v telesu izraža kot zagon, usmerjenost in moč za stik z življenjem.

Ko agresivnost izgubimo iz zavesti, se lahko izrazi na destruktiven način. Takrat postane napadalna, uničujoča in zanikujoča, saj izvira iz strahu, nemoči ali potlačene jeze. Kadar pa jo prepoznamo in usmerimo z zavestno prisotnostjo, se ista energija preobrazi v ustvarjalno moč. Takrat postavljamo zdrave meje, delujemo jasno in zaščitimo tisto, kar nam je pomembno. V tem smislu je agresivnost izraz življenjske sile, ki podpira prisotnost, odločnost in notranjo povezanost.

V somatskem doživljanju agresija ni nekaj slabega. Je osnovna telesna energija gibanja naprej, način, kako telo sporoča »da, obstajam, vplivam, sem tu«. Ko to silo potlačimo, izgubimo stik s svojo vitalnostjo in pristnostjo. Ko pa jo zavestno občutimo, začutimo stik s svojo močjo in sposobnostjo delovati v svetu z jasnim namenom.

Biti agresiven v svojem izvoru pomeni pristopiti k svetu z voljo, prisotnostjo in odprtostjo. Ne pomeni nujno napadati, temveč vplivati, se premakniti, vstopiti v prostor odnosa in živeti dejavno. Takšna agresivnost je življenje samo, ki se izraža skozi telo, dih in delovanje.

https://karim-movement.com

06/11/2025

Spuščanje iz zavesti v zavestno telo;

Praksa somatskega gibanja nas z vztrajnostjo pripelje do trenutka, ko se meja med tistim, ki opazuje, in tistim, ki se giblje, raztopi. Ko pozornost ni več nekaj, kar usmerjamo na telo, ampak postane gib sam. Kot bi se zavest, ki je prej gledala od zgoraj, spustila v notranjost. V tkiva, v dih, v samo strukturo telesa in gibanja. Postanemo energija, ki se pretaka skozi telo in um. To ni izguba zavedanja, temveč njegova preobrazba. Zavest ne izgine, ampak spremeni svoj položaj. Ne sedi več v glavi, ki analizira in usmerja, temveč se razširi v telo, v občutek, v notranji prostor, ki diha in se premika.

V takem trenutku ni več ločenosti med opazovalcem in izkušnjo. Ni več “jaz, ki izvajam gib”, obstaja gibanje, ki se dogaja skozi mene. Zavest in telo se ujameta v skupni ritem, kjer se vsak dih, vsak premik, vsak subtilen impulz razkrije kot del enega samega procesa.

Moja izkušnja je, da je to tisto, kar imenujemo celovita prisotnost. Ko ne opazujemo več življenja od zunaj, ampak ga čutimo od znotraj. Ko zavest ne nadzira, ampak nežno prebiva v telesu. Kot svetloba, ki ne osvetljuje, ampak prežema. V tem prostoru ni napora, ni nadzora. Je gibanje, ki se dogaja avtentično, spontano in naravno. Takrat naši odzivi niso več pogojeni s preteklostjo, ampak se realno čutimo in odzivamo na to, kar se dogaja v sedanjosti, tukaj in zdaj.

~ Karim

Na naslednjem programu 20 dni somatske prakse, ki jo začnemo to soboto z uvodnim predavanjem sta na voljo še dve mesti!

https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

04/11/2025

Ravnovesje med umom in telesom;

Vse v življenju ima svojo polarnost. Svetloba in tema. Napetost in sprostitev. Vdih in izdih. Gibanje in počitek. Te nasprotne sile niso tu zato, da bi se izključile, ampak da bi skupaj ustvarile ravnovesje. Ko jih znamo povezati, se življenje začne gibati v smer urejenosti, ne razkroja.

Telo in um sta del iste celote, vendar govorita različna jezika. Telo deluje po naravnih zakonih časa in gravitacije. Ima svoj ritem, svoj tempo in svoj red. Um pa je brez mase, brez časa, zmožen preskakovati iz preteklosti v prihodnost, iz misli v misel. Pogosto veliko hitreje, kot zmore slediti telo. Ko se ritem uma in telesa ločita, pride do neravnovesja. Telo postane napeto, dih plitev, misli nemirne.

Dih je tisti most, ki ju lahko ponovno poveže.
Z vsakim zavestnim vdihom in izdihom se um umiri in telo sprosti. Zavestno dihanje ni samo vaja, ampak način, kako se vračamo k sebi – korak za korakom, dih za dihom. Ko se vdih in izdih ponovno uskladita, telo spet začne delovati po svoji naravni inteligenci. Energija se premakne tja, kjer je potrebna, in življenje začne teči bolj pretočno, z manj upora.

Telo čuti, um razume. Telo izvaja dejanja, z njim delujemo v svetu. Šele ko nekaj začutimo in izvedemo, misel postane izkušnja. Zato brez telesa ni učenja. Brez gibanja ni spremembe. Brez občutenja ni resničnega razumevanja.

V somatski praksi se ne trudimo doseči popolnosti. Učimo se usklajenosti, poslušanja, zaznavanja in zrelega odzivanja. Ko um upočasnimo na ritem telesa, se vrnemo v stik z življenjem. In ko začnemo dihati zavestno, se ponovno spomnimo, da nismo razdeljeni na dele, smo celota, ki diha, čuti in se uči.

Resnično ravnovesje ne pomeni živeti brez napetosti, ampak se znati gibati z njo. Ne bežati, ampak ostati prisoten. Dihati, čutiti, biti in delovati, ko je to potrebno.

~ Karim

02/11/2025

Zavedanje telesa je ključno za boljše razumevanje sebe in naših odnosov. Ko postanemo bolj prisotni v svojem telesu in ozavestimo biomehanske vzorce, kot so drža, gibanje in dihanje, lažje prepoznamo napetosti in blokade, ki vplivajo na naše čustveno stanje. Telo nam pogosto sporoča, kaj čutimo, še preden to zavestno prepoznamo. Z redno somatsko-gibalno prakso se naučimo učinkovito prepoznavati in izražati svoja čustva ter postanemo bolj usklajeni tudi v komunikaciji. Ta telesna in čustvena jasnost izboljšuje odnose, saj nas vodi k iskreni, odprti in sočutni komunikaciji, kjer ni več prostora za čustveno represijo, popačeno izražanje ali neizražene potrebe. Tako ustvarjamo globlje in bolj povezane odnose z drugimi.

Ko skozi delo s telesom zavestno spreminjamo svoje biomehanske vzorce, začnemo opažati, da se zdaj lahko spreminja tudi naše vedenje. Telo, ki je bolj sproščeno in uravnovešeno, daje prostor tudi umu, da deluje bolj jasno in premišljeno. Namesto da bi se odzivali impulzivno, postanemo bolj potrpežljivi in reflektivni. S tem krepimo ne le fizično zdravje, temveč tudi čustveno zrelost. Naša sposobnost konstruktivnega obvladovanja stresa in izzivov se povečuje, saj smo v stiku s telesom, ki nas podpira in ne omejuje. Gre za sinergijo telesa in uma, pri kateri se vzpostavi globlje notranje ravnovesje.

Če želite to začutiti v svojem telesu, vas vabim, da se pridružiš naslednjemu spletnemu programu:

20 DNI SOMATSKE PRAKSE ZA UREJANJE KRONIČNIH BOLEČIN

Somatska praksa vas nauči, kako s telesom sodelovati – ne ga premagovati. Kako sprostiti napetosti, ki ste jih nosili leta, in preusmeriti energijo tja, kjer je resnično pomembno.

Preberite več in se prijavite:

https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

Na voljo je še samo 5 mest.
Program se začne kmalu.

30/10/2025

Disciplina ni kazen, temveč proces učenja.

Pogosto jo razumemo kot surovo voljo, kot prebijanje skozi bolečino, dokazovanje moči in premagovanje samega sebe. A njen pravi pomen je veliko globlji in tišji. Beseda disciplina izhaja iz latinske besede discipulus, kar pomeni učenec. To razumevanje spremeni celoten pogled – disciplina ni kazen(če ne boš priden in poslušen…), ampak pot učenja. Je raziskovanje sebe, svojih meja, odzivov in vztrajnosti.

Toda če želimo zares učiti se, se moramo najprej čutiti. Brez občutka ni učenja. Brez zaznavanja ni spremembe. Če smo odtujeni od telesa, potem ne razvijamo discipline, temveč prisilo. Veliko ljudi danes živi v stanju senzorno-motorične amnezije – telesnega odklopa, v katerem možgani ne zaznavajo več natančno mišičnih napetosti, diha, potreb, impulza ali čustev. Ko izgubimo občutek, kaj telo potrebuje, ga začnemo siliti. Treniramo brez zavedanja, vztrajamo čez bolečino, premagujemo sebe iz strahu in ne iz povezanosti.

V takem stanju disciplina postane slepa. Ne vodi več k razvoju, ampak k izčrpanosti. Prava disciplina pa je nekaj povsem drugega. Je inteligentno gibanje med napetostjo in sprostitvijo, med delovanjem in počitkom, med voljo in zaznavo. Je sposobnost, da slišimo, kdaj napeti in kdaj popustiti. Kdaj vztrajati in kdaj se ustaviti. Kdaj telo kliče po gibu in kdaj po tišini.

Ko ponovno vzpostavimo senzorno-motorično povezanost, se vrne sposobnost učenja. Takrat disciplina ni več sistem nadzora, ampak izraz prisotnosti. Postane oblika somatske inteligence, kjer delujemo v skladu s telesom, ne proti njemu. Disciplina takrat ni več trda, ampak pretočna. Ne dela nas napetih, temveč stabilnih. Ne gradi zidov, temveč ustvarja prostor, v katerem lahko rastemo.

Biti discipliniran pomeni postati učenec svojega telesa, uma, duha in življenja. Učenec, ki zna poslušati, opazovati, čakati in se učiti iz vsakega gibanja, diha in občutka. To ni pot dosežkov, temveč pot dozorevanja.

Resnična disciplina se ne meri v tem, koliko zmoremo zdržati, ampak koliko znamo čutiti. Koliko smo pripravljeni biti iskreni s sabo, tudi ko ni lahko. Koliko si dovolimo počitek, ko telo kliče po miru, in koliko vztrajamo, ko življenje zahteva pogum.

Disciplina je učenje, ki se nikoli ne konča. Je praksa, ki nas ne dela popolne, ampak bolj prisotne. In ko to razumemo, postane vsaka vaja, vsak vdih in vsak dan priložnost, da postajamo učinkovitejši učenci življenja– ne da bi si to morali dokazovati, ampak da bi lahko živeli bolj zavestno, celovito in iskreno.

~ Karim