13/01/2026
Danes bi rada izpostavila nekoga, ki je z nami prepogosto, pa mu vseeno redko pogledamo v oči in se vprašamo o njegovi kredibilnosti.
Notranji kritik. Ta stari kolega, ki je vedno z nami.
Veš tisti glas...:
👉 “Nisi dovolj dober/a.”
👉 “Kaj si bodo mislili?”
👉 “Spet boš zaj*****.”
👉 “Daj ne pretiravaj.”
In ta naš stari kolega je tako prepričljiv, da ga jemljemo kot 1000 % resnico. Dogmo.
Zaradi tega glasu ne sežemo po tem, kar bi si želeli.
Zaradi tega glasu ne naredimo tistega, kar bi si želeli.
Zaradi tega glasu ne izrazimo svojega mnenja.
Zaradi tega glasu zamudimo 1000 in eno priložnost.
Ampak povej mi…
A bi se tako pogovarjala s prijateljem ali prijateljico?
A bi ji rekel/a: “Ne, ti tega ne zmoreš.”
A bi mu/ji očitala vsako napako, ki jo je kadarkoli v življenju naredil/a in ga/jo spomnila na vse, kar ji še manjka?
A bi mu/ji rekla, da ni dovolj dober? Da si ne zasluži?
Ne bi!
Do drugih smo nežni. Razumevajoči. Človeški. Znamo potolažit. Znamo dat nov val energije. Vzpodbujamo. Stojimo ob strani.
Do sebe pa… enostavno ne.
Ali sploh opaziš, da tvoj notranji kritik vodi tvoje življenje?
Da se ne izpostaviš.
Da ne rečeš “ne”, ko bi si to želel/a.
Da si predolgo ostal/a v situaciji, ki ti jemlje energijo in voljo.
Da si odlašal/a z nečim, kar si v resnici želiš.
Tale glas se ne kaže sovražnik. Sploh pa ne kot nekaj kar nas omejuje. Kaže se kot naš prijatelj. Kot nekaj, kar nas varuje pred neuspehom, pred mislimi drugih, pred tem "kako bomo izpadli"... V resnici pa je nekaj, kar na OROPA novih priložnosti in življenja, kakršnega bi si želeli imet.
Če se v tem prepoznaš, mi napiši v zasebno sporočilo. Čas je, da se soočimo z našim največjim sovražnikom.
📩 ne čakaj več. 🤍
