30/10/2025
Skupnost po meri duše —
V dneh, ko morje umirja misli in neguje duha, razmišljam o pomenu skupnosti.
Obdaja me družba ljudi, v katero vsak prinaša svoj okus.
Da lahko v tej različnosti uživam in se v njej nahranim — jo vzamem kot prostor učenja o drugem in o sebi — potrebujem dovolj sebe in svojo prisotnost.
Ko sem v stiku s sabo, je stik z drugim hranljiv; ko sem utrujena ali ranjena, pa različnost postane naporna ali celo ogrožujoča.
Te dni izkušam skupnost po meri duše — bližino in stik, kjer si sprejet tak, kakršen si.
Duša si nikoli ni želela zlitosti in nujne istomišljenosti; raste v globini povezanosti, v različnosti, iz katere se lahko uči, ko je ta srečana s spoštovanjem.
Enakosti si želi moj pogojeni um in telo, ko ga preplavijo stari strahovi in dvomi.
In kljub zavedanju vsega tega — zakaj je tako težko ustvarjati skupnosti?
V skupnosti iščemo pripadnost, a pripadati na podlagi enakih misli, podobnih idej ali celo skupnih sovraštev in utelešenih strahov je pogosto lažje kot negovati odnose z resnično ranljivostjo.
Ne bomo si lagali — ta mera pristnosti je velikokrat neprijetna.
A le, ko se tako damo, pokažemo in podelimo, nas v skupnost poveže tisto skupno človeško.
Pripadamo, ker si dovolimo deliti in ker si dovolimo biti videni in čuteni.
V odnosu do skupnosti pogosto nosimo romantizirano idejo trdnosti in trajnosti — idejo prostora, kjer bomo dobili vse tisto, česar je zmanjkalo v naših primarnih družinah, kjer bomo zaščiteni, varni in med sebi podobnimi.
A skupnosti po meri duše so namenjene podpori pri rasti, pri zorenju v ljubezni. Osvetljujejo in zrcalijo nam naše slepe pege in sence in jih sočutno sprejmejo. Ne obstajajo nujno, da ostanejo večno v isti obliki.
Morda tudi — a četudi zunanja forma ostaja enaka, se bo energija in polje take skupnosti vedno spreminjalo s potrebami in izkušnjami članov.
Redefiniranje skupnosti je nujno, če želimo, da se kolektivna osamljenost začne zdraviti.
Osamljeni smo, ker smo slabo povezani — znotraj in zunaj.
A hrepenenje po tem, česar je zmanjkalo, in iskanje tega v togih okvirjih pravil, institucij ali identitet, lahko našo osamljenost še poglobi.
Morda jo bo deloma omililo, če bo pot rasti ega spremljala tudi pot duše — če bodo ob zunanji strukturi prisotni tudi dušni stiki, ki nas resnično nahranijo.
Samo skupnost, ki zaznava in proslavlja edinstvenost posameznika, lahko nudi prostor zdravljenja.
Pravila, principi in tehnike so dragocena struktura — pomagajo urediti, dodati, utrditi — a ne pozdravijo.
Večkrat imam priložnost in privilegij biti del takih skupnosti.
Zanimivo je, da v vseh primerih ljudi okrog sebe dobro čutim in spoznam, četudi o njih ne vem mnogo vsakdanjih podrobnosti — kje so zaposleni, kateri avto vozijo, kam odhajajo na dopust … — za pripadanje moje duše ti podatki niso pomembni.
Taka pripadnost podpre luščenje idej lastne pomembnosti in posebnosti. Ko se usedemo v lepoto skupnega človeškega, se začne znotraj pomirjati ta tako poznana potreba tega časa - po biti poseben, pomemben, drugačen.
Šele, ko ima pristnost prostor in je proslavljanja, se lahko globoko pomirimo v svoji preprostosti.
Brez da bi jo razvrednotili.
Brez da bi jo poskusili narediti večjo ali mogočnejšo.
In neverjetno, ko razpadajo ideje večvrednosti in manjvrednosti, se odpre prostor uživanja v lastni veličini.
Tam si začenjamo dovoljevati uspeh. In užitek.
Tam se proslavljamo.
Tam svoje talente cenimo in jih lahko začnemo uporabljati za podporo skupnosti.
In kje začeti?
Pripadnost je aktiven pojem.
Kot pravi Ficino: »Varuh življenja je ljubezen. Če želiš biti ljubljen, moraš najprej ljubiti.«
Podobno je s pripadnostjo. Pripravljenost pripadati živimo tako, da se vsak dan zavestno odločamo biti kanček bolj pristni —
‘le malo bolj jaz. Le malo bolj pristen.’
⸻
Predniki so del skupnosti —
Del vsake skupnosti, čeprav se tega redko zavedamo, predstavljajo tudi naši predniki.
V dneh okrog prvega novembra in starega keltskega praznika Samhaina, ki se praznuje na zadnji dan oktobra, je meja med vidnim in nevidnim svetom najtanjša.
To je ploden čas za prevpraševanje dediščine, ki smo jo podedovali.
Tako kot dedujemo materijo, dedujemo tudi načine razmišljanja, čustvene vzorce, talente, sposobnosti in ovire.
In tako kot zavestno izbiramo, katero materijo bomo prevzeli nase, imamo pravico in dolžnost pregledati vsebine svoje družinske linije ter izbrati tisto, kar želimo, da raste naprej - tudi to je del grajenja zavestnih skupnosti.
Ko prepoznam pridobljeno in izberem, kaj želim kot gnojilo svoje sedanjosti in prihodnosti, oblikujem zahvalo:
Vam, ki ste bili —
Ustvarili ste tkivo življenja, v katerega sem rojena.
Hvala za vso ljubezen, modrost in znanje, ki jih vaše polje še vedno nosi.
Hvala za prastare načine bivanja in zdravljenja, ki jih je moj um morda pozabil, a se jih moje telo spominja po okusu in učinku.
Hvala za napake, ki so mi postale opomniki k bolj zavestnemu življenju.
Prepoznavam vse, kar sem prejela, in se zavedam, da ne bi bila tu — z vsemi možnostmi, ki jih imam — če vi pred menoj ne bi izbirali, kot ste.
S hvaležnostjo sprejemam vaše darove _______________
in z enako hvaležnostjo odklanjam te druge lastnosti družine _______________.
Hvala za podporo, da ustvarjam zase zdravo.
Hvala, da lahko v tkivo tradicije vnašam svoje in novo — ter vaše darove uporabljam v smeri dobrega, zase in za svet, ki me obdaja.
S sprejemanjem opazujem vse dele sebe, ki so me nekoč gradili in so zdaj v naravnem ritmu mojega razvoja odšli.
Hvaležna sem sebi — svoji jasnosti, pogumu, zaupanju in predanosti.
Hvaležna sem podpori, ki je vedno tu.
To zdravje predajam naprej — naslednikom te zemlje.
⸻
Danes zjutraj, ko pri zajtrku govorimo o slovnici, hči reče:
‘Ma mama, jaz sem mislila, da si se ti že vse naučila. Zdaj pa vidim, da se rabiva obe naučit.’
In sva govorili o tem, kako bo prav tako celo življenje - ko bo ugotavljala, da njeni starši ne vedo tako veliko in jih presegala.
Najčudovitejši zaključek tega razmišljanja. ❤️
