21/11/2025
“Držaj me za roko… vedno me držaj za roko.”- stavek, ki se je zasidral globoko.
V teh zadnjih tednih to čutim še močneje. Prvič v Kaievem štiriletnem življenju sva tako pogosto narazen. Prvič se oba soočava s to novo dinamiko – jaz z iskanjem prostora za svoje cilje, svoje poslanstvo, svoje delo… on pa s tem, da se svet za nekaj ur na dan čuti malo bolj prazen brez mene.
In hkrati… oba čutiva, da delam nekaj, kar me resnično napolnjuje. Nekaj, kar je postalo moja življenjska namera – tudi zanj. Ker otrok najbolj potrebuje starša, ki živi iz resnice, iz smisla, iz notranje urejenosti. In ja… kljub temu, da to prinaša tudi valove stiske, vem, da ga prav s tem učim, da gre v odraslost z občutkom, da je mogoče slediti srcu in biti zvest ciljem.
Ko delam s posebnimi otroci, se me vsak dan znova dotakne ta univerzalna resnica:
otroci potrebujejo samo varnost in ljubezen. Samo to.
Tisti z omejitvami še toliko bolj. Pozornost, toplino, človečnost… nekoga, ki jih vidi. Nekoga, ki jih drži. Nekoga, ki za trenutek stopi v njihov svet in reče: “Tukaj sem.”
Vsakič, ko to vidim, me zadane isto vprašanje:
Na kateri točki se odrasli odločijo, da bodo grdo ravnali s svojimi otroki?
Razumem – ranjen notranji otrok, nepredelana bolečina, neznanje, izčrpanost, lastni strahovi. Ampak… zakaj potem imeti otroke, če jih ne nameravamo videti, slišati, čutiti?
Zakaj bi dovolili, da bitja, ki nas ljubijo najbolj čisto in najbolj brezpogojno, postanejo prostor, kjer spuščamo svoje sence, svojo jezo, svoje rane?
Otroci so edini v našem življenju, ki nas sprejmejo točno takšne, kakršni smo. In oni so edini, ki ne morejo izbrati drugega doma, drugega objema, druge varnosti. Odvisni so od nas. Tudi takrat, ko tega ne zmoremo videti.
In zato se me še bolj dotakne, ko gledam svojega sina – kako zlat, nežen, priden, lep, urejen fant je. Kako iskreno me ljubi. Kako sem ponosna nanj.
In ne razumem… kako lahko komurkoli ni vredno, da najprej pogleda vase.
Da se ustavi.
Da izbere rast.
Da izbere zdravljenje.
Da izbere zrelost.
Da se postavi v steber – ne zato, ker mora, ampak ker otrok to zasluži.
Morda je čas, da se kot družba bolj odkrito vprašamo:
kaj nam je pomembno? Kdo želimo biti svojim otrokom? Kdo želimo biti svetu?
Ko držim Kaijevo roko, se vedno znova vrnem k tej preprosti, a najmočnejši resnici:
otrok te vodi domov – v srce, v sočutje, v odgovornost, v ljubezen.
In ker vem, da nas vse to kdaj preplavi, utrudi, razstrese… te z nežnim povabilom povabim, da se v nedeljo pridružiš na zen jogi.
Da skupaj odložimo težo, ki jo nosimo.
Da zadihamo malo globlje.
Da se spomnimo, kaj pomeni biti prisoten – zase in za tiste, ki nas držijo za roko.
Nedelja, zen joga.
Pridi. Dovolimo telesu in srcu, da se spet poravnata.