29/10/2025
Srce je vselej zmožno znova ljubiti
Spominjanje ne domuje le v možganih. Spomin prebiva v vsaki celici našega telesa, v vsakem tkivu je doma, v mišicah nas spodbuja k sproščanju ali nenadzorovanem krčenju. Domuje v očeh, ki zrejo v svet, v maternici, ki od nekdaj pomni vse naše žensko in tudi širše človeško bistvo, domuje v dlaneh, s katerimi negujemo ali kaznujemo, dajemo in prejemamo, s katerimi grobo vzamemo ali radostno podarjamo, ki stisnejo v tolažeč objem ali udarjajo. Spomin domuje v glasu, ki se dviga ali utihne. Globoko skrit spomin naše zgodbe pride najbolj živo na plano takrat, ko rodimo nekaj vrednega zase in negujemo novo življenje.
Spomin je vrlina našega srca. Le srce pomni našo zgodbo življenja, le srce je zmožno tako globokega celičnega spominjanja vsega, kar je bilo doživeto in vzeto nase.
Srce pa je tudi notranji vodič, ki kot kompas usmerja svojo iglo tja, kjer je naša srčna pot, tja, kjer je za nas dobro, lepo, negujoče, hranljivo. Zelo pogosto so njegove izbire nekaj čisto drugega od tistih, ki jih izbiramo mi zase. Takrat se oglasi. Z udarci, bolečino, stiskanjem, dušenjem, utrujenostjo, boleznijo. Srce bo naredilo vse, zares vse, da nas obdrži na naši poti. Ne zanima ga vse tisto, za kar se pehamo ljudje v vsakdanu. Srce ne zmore toliko kot um, ves čas nas vabi v tisto, kar resnično smo in zmoremo ta trenutek. Tako nam ne ploska ob še eni diplomi, priznanju, vidnem uspehu, slavi in nizanju vsega in še več. Prav tako se srce duši v pretiranem sočutju, krivdi in žrtvovanju za druge, ob nošenju čustvenih težav sveta na svoje prsi, v nenehnem dajanju brez dna, v preveliki pridnosti, ugajanju, v nenehni ustrežljivosti in prijaznosti, s čimer si želimo pridobiti naklonjenost in pozornost drugega, a na tej poti izgubimo sebe. Srce tudi ne preživi v trpljenju in priganjanju, saj je izmučen od bitk in dokazovanja, izmučen vojak pa ne zmore več čutiti nič. In tako se zapre tudi naše srce.
Ker pa ima srce spomin, je vselej, zares vselej spet in ponovno zmožno ljubiti, to nas uči ravno otrok, ki premore najbolj čisto, nedolžno, umito ljubezen, ki se odpira za drugega. To deklico nosimo v sebi za vselej, ne glede na vse hudo, kar je lahko zmaličilo našo pristnost, lahko pa da smo tudi me storile nekaj hudega drugemu. Življenjska sila nas kliče k razbitju te mučne verige, ki pogosto v svoj krčevit objem ujame več rodov in generacij. Marsikaj lepega, dobrega, rodovitnega, ustvarjalnega pa se tako nikoli ne more roditi. Ujetniki smo vsi.
Le srčna bližina pa nosi moč odpuščanja, nikoli um. Tako je ravno srce tisto, ki vabi tako storilca kot žrtev v premirje, v katerem b***a oba srca zopet zmogla zadihati. Slednje nas vabi iz vloge žrtve, sploh če smo bili mi tisti, ki smo prizadeti, prizadetost pa v dolgih letih rojeva le še več nemiru, zamer in grenkobe. Žrtev bo vselej izstavljala davek za vse, kar je pretrpela. V ta strupeni krog ujame vse svoj bližnje, ki ji morajo služiti. Veriga se z žrtvijo torej ne razklene, temveč le krepi.
Srce trpi, saj ne zmore več ljubiti, saj mora najprej odpustiti. Proces odpuščanja pa je pogosto lahko zelo dolgotrajen življenjski proces. Vabi nas v brezno vseh težkih občutkov, krivde, nemoči, groze, ki smo jo stisnile v srce. Ko ta občutja predelamo, ustvarjamo prostor za ljubezen, ki zmore vzkliti znova. Srce se ob poravnavi pomiri. Srce zmore tisto, kar si mi le stežka priznamo, saj želimo imeti prav, želimo dokazati, se ne ustavimo v bitki za povračilo hudega, nerazrešeno grenkobo iz prejšnjih rodov pa prenašamo naprej na mlajše rodove. A poglejmo v naravo. Tudi zemlja, še tako zbita in trda, kliče po rojevanju, dajanju življenja naprej. A zemljo moramo najprej preorati, kjer z veliko silo povlečemo na površje ravno tiste plasti, ki so bivale spodaj, ta zemlja je skrita in zbita, temna, nenahranjena, polna kamnov. Tako se izpostavi svetlobi, vodi, hranilom, ki jo spodbujajo k rodovitnosti. Nato zemljo razvlečemo, kot da bi česali njeno grobo površino sem in tja, grabimo in grabimo, s skrbnostjo in s časom pa se tudi še tako velike in zbite grude razletijo v drobna zrna prsti. Tako je pripravljena za seme novega. Tudi človeška narava ni popolnoma nič drugačna.
Srce nas bo vselej tiho spraševalo: Kaj je najbolj grozno, boleče, hudo, kar se prenaša skozi moje rodove, kje smo ujeti, kje stisnjeni, kje neizživeti? Kako stare korenine ima to, kar me razjeda in ne pusti živeti, po čem globoko hrepenim in kaj me resnično vzradosti in oživlja?
Ko smo pripravljeni videti vse hudo, vse tisto, kar je v našem rodu celo grozljivo in najgrše, sprejmemo slednje tudi kot del sebe. To so tudi moje korenine, iz tega sem vzklila, to nosim. Čas je, da to priznam, da je tukaj, da obstaja, da kliče po premirju, tako zelo kliče po negi in preobrazbi.
Globoko preobrazbo pa lahko doživimo le ob srčni pozornosti z drugim človekom. V odnosu, kjer se počutimo toliko varne, da lahko počasi razpiramo srčne lističe svoje zgodbe, drugi pa ne zbeži, se ne prestraši, nas ne zavrne in zavrže, temveč zdrži z nami in nas sprejema, opogumlja, ljubi - v takšnem odnosu domuje bližina, ki zdravi in ozdravi še tako ranjeno srce, potrebno tolažbe.
In takšno srce zmore odpustiti.
Se dvigniti k višku!
In znova in zopet in spet - ljubiti.
