29/03/2026
Veliko ljudi dela na sebi.
A pravi premik se zgodi v trenutku, ko nehaš ostajati tam, kjer izgubljaš sebe.
O tem govori ta zapis.
Epilog toksičnih odnosov
Postaviti spomenik ne pomeni častiti preteklosti. Ta stoji kot opomin. Ne pozablja, ne odpušča. Spomin nanje ni nostalgičen; je opozorilo pred nevarnostjo, ki je sicer pokopana, a ni iztrebljena. Preži v tistih, ki z nasmehom in lahkotno samozavestjo obljubljajo ljubezen, prijateljstvo, lojalnost, kompetence. Toda temelji, na katerih stojijo te obljube, so trhli.
Te osebe tonejo, in ko se potopijo, potegnejo s sabo vse, ki so dovolj blizu, da začutijo vlečno silo njihovih strahov. Tonemo z njimi, dokler ne spoznamo: lastna vrednost ni le beseda iz knjige o osebnostni rasti. Pomeni, da si dovolimo oditi iz situacije, ki nam ne odgovarja. Da ne sodelujemo več v drami, tudi ko nam kdo nalaga krivdo, tudi ko nas skuša prepričati, da se je zgodilo nekaj drugega, kot vemo, da se je. Izrečemo NE, enkrat, in vse ostalo postane odveč.
Ne gre za to, koliko bolečine se razlije, temveč kdo ostane ob tebi, ko se prah po bitki poleže. Pravi ljudje ostanejo. Tisti, ki so želeli, da tonemo z njimi, trepetajo pred našo mirnostjo; pred močjo, da ostanemo mirni ne glede na zdrahe, ki jih ustvarijo. In če opazuješ, hitro vidiš: odrasli a v sebi otroci, ranjeni, ki še niso našli poti do celjenja, projecirajo svoje rane na nas a mi ne sprejemamo več odgovornosti zanje in s tem se ta krog moči in odvisnosti razbline.
Pot, ki smo jo prehodili skupaj, ni bila lahka. Pogledali smo v notranje bolečine, razumeli motive tistih, ki so nas prizadeli, in se spopadli s krivdo, ki so jo nalagali na nas. Iskali smo odgovornost v sebi, celili rane, ne da bi bežali ali se skrivali pred resnico. In prišli smo sem – do točke, kjer se ta pot zaključi in smo pripravljeni iti naprej. Poslovili se bomo od starega in se odprli novemu.
Začenjamo novo poglavje, ki ga bomo raziskovali skupaj. Leto ognjenega konja. Čas moči. Čas, da se zgodi tisto, kar je dolgo čakalo: da zgori vse, kar stoji na poti notranje svobode. Odkrivali bomo izgovore, okvire, kletke, pasti. Iskali ključe. Ključe, ki odpirajo vrata, za katerimi vsak nivo prinaša večjo lahkotnost, večjo avtonomijo. Tudi to pot bomo hodili skupaj, se bodrili in podpirali in tudi ta pot ne bo lahka a vsak korak bo korak proti sebi, proti notranji moči, proti resnici in avtentičnosti. Hvaležna sem za vsakega, ki se mi na tej poti pridruži.
