03/11/2025
PRILOŽNOSTI, KI JIH PONUDI TRAGEDIJA
Sara in Maks sta bila strastna zakonca. Na smrt sta se imela rada in na smrt sta se znala skregati in zliti na drugega vso svojo bolečino. Maksu je bilo delo pomembna vrlina, zato je vedno našel kakšno delo doma ali pri drugih. Ker je znal prijeti za skoraj vsako delo, je imel vedno priložnosti za dodaten zaslužek. Tako je bil pogosto odsoten. S tem se je izognil družinskim obveznostim, hkrati pa zaslužil za njihove skupne dopuste, ki so se jih vsi veselili.
Saro je mučila njegova vzkipljivost ter nespoštovanje do nje, ki je prihajalo vedno bolj do izraza. Ko je želela o tem z njim spregovoriti, se ni želel pogovarjati in je vso odgovornost prelagal nanjo. Ko je omenila, da jo skrbi, ker noben dan ne mine brez piva in cigarete, se je razjezil, da on alkoholik zagotovo ni, saj lahko neha kadarkoli hoče. Ampak zakaj bi?
Menjavala so se obdobja, ko sta se imela odlično, in obdobja, ko bi se najraje raztrgala. To se je kazalo tudi na otrocih, saj so nekateri kazali vedenjske motnje in si celo poskušali vzeti življenje (kar je bil predvsem klic na pomoč). Sara je bila že na tem, da skupaj z otroci odide od njega. Po ultimatu ji je uspelo, da sta skupaj odšla k terapevtu. Nekatere teme sta odprla, vendar je bil Maks čustveno tako ranjen ter nezmožen in nepripravljen pogledati vase in v svoje bolečine, da učinki terapij niso trajali dolgo. Kaditi je sicer prenehal, a od piva se nikakor ni hotel posloviti. Kreganje je bilo na dnevnem redu. Sara ni več vedela kaj storiti, imela ga je rada in znala sta se imeti zelo lepo, a v sebi je trpela, zraven pa so trpeli njuni otroci. Še nekajkrat je poskusila, da bi poiskala pomoč, a je bilo vedno proti Maksovi volji.
Nekega dne pa je Maks Sari predlagal, da obiščeta skupnega znanca, terapevta. Tokrat so bile terapije drugačne. Sara je začutila, da Maks zdaj resno misli narediti spremembo. Postal je izredno pozoren in ljubeč, začel je brati knjige, ki jih je prej odklanjal, kreganje se je zmanjšalo na minimum. Kot da bi vedel, da bodo to njihovi zadnji skupni trenutki, saj je leto zatem tragično preminil. Ta tragedija je dokončno pretresla njihov svet. Kakršenkoli že je bil njihov oče in mož, je bil njihov oče in mož – ki je imel tudi svojo prijetno stran obraza. Bolečina jih je še bolj povezala. Kljub temu, da je Saro začela mučiti depresija, je vedela, da mora živeti naprej in poskrbeti zase in za otroke, ki so bili večinoma v obdobju, ko bi najbolj potrebovali očetovsko figuro. V najtežjih trenutkih se je spomnila njunega zadnjega leta, saj je takrat začela čutiti njegovo spoštljivost do nje. Tudi ona se je spremenila, saj ni več 'težila' in bila zadirčna. Začutila je, da je to tisto, po čemer je hrepenela dolga leta. Počutila se je, kot da bi bila sveže poročena!
Vsaka tragedija prinese tudi priložnost za napredek in odpre nova vrata, predvsem vrata vase. Sara je prepoznala, da je v partnerstvu z Maksom tudi sama naredila kar nekaj napak, ki se jih prej ni zavedala. Tako kot Maks je tudi ona prinesla v zakon svojo 'doto' od doma. Ko je najhujša bolečina minila, je tudi sama začela spoznavati in zdraviti sebe. Kot strela z jasnega jo je zadelo, da je pod krinko bolečine po izgubi moža pravzaprav skrivala svoje potlačene bolečine iz preteklosti. Do tega spoznanja je vso 'krivdo' za svoje odzive, razpoloženje, ne-aktivnost pripisala žalovanju.
Njeno otroštvo je bilo pod vplivom navzven hladnega in avtoritativnega očeta. Njegova največja vrednota je bila delo, prijatelj pa (kot pri Maksu) alkohol. Sara je vklopila preživetveno funkcijo v obliki ugajanja, s čimer je prenehala slediti svojim željam in potrebam, tolažila pa se je s hrano, zaradi katere je dobivala obline, ki so bile v baročni dobi zelo zaželene. Začela je prepoznavati, kje so njene meje in kaj potrebuje. Spoznala je, da živi od enega ekstrema do drugega, kar jo izredno izčrpava, zato se je učila zmernosti. S svojimi najstniki je še vedno imela izzive, a si je tudi dovolila, da so ji pokazali, kje ima še potencial za izboljšanje. Otroke je situacija oblikovala v bolj zrele osebe, ki na življenje ne gledajo več površinsko. Čeprav je umsko to težko razumeti, so začenjali razumevati, da je očetov oziroma možev odhod omogočil njihovo hitrejšo osebnostno in duhovno rast.
Sara se zaveda, da nič v življenju ni naključnega ter da nima smisla objokovati svoje situacije in se upirati načrtu svoje duše. S svojo srčnostjo, pozitivnostjo in voljo do življenja sledi svetlobi na koncu tunela.
Foto: Jenkyll / Pixabay
