Joga Štala

17/11/2025

Te ne jesen vsak dan znova zadane? Ampak danes je deževalo in je bil učinek dvojni. Najprej so me kot vedno zadele barve – nekaj posebnega je v letnih časih, ki so spreminjajoči ali pa porajajoči, kot pomlad in jesen. Poletje in zima imata v sebi nekaj brezčasnega, kot da ju lahko zadržimo ali pa kod da nas včasih držita tako močno, da se zdi, da bo trajalo večno (kot vročina ali mraz).

Jesen in pomlad sta drugačna, brez utvar o tem, da lahko karkoli zadržimo, z jasnostjo prehajanja iz dneva v dan v drugačno osupljivost. Kot da ni nikoli dovolj časa, dovolj čutov, da bi zaobjeli vso čarobnost. In če jo, le za hip uzremo, je naslednji trenutek že spremenjena v nekaj drugega. Ničesar ni moč posedovati, niti odtisa pogleda, dotika barv, vonjav, brez da razpremo roke in se vnaprej odpovemo želji, da bi trajalo malo dlje. Lahko pa se čim več ustavljamo v čudenju in dovolimo, da se nas videno dotakne. Da vdihujemo tudi milino narave in se ne ustavljamo samo, kadar je neizprosna.

Zelo radi razpravljamo o moči narave, ko ta ruši, uničuje, razdira, veliko manj pozornosti pa ji namenjamo, ko navdihuje. Ali pa je ta pozornost preveč mimobežna, da bi utegnili ob njej zadihati.

In potem pride dež.

Dež je v mojem pojmovanju globoko povezan z radostjo. S tem, da lahko stojiš sredi naliva in te močijo kaplje. Veliko bolj me poveže z ustavljanjem kot sonce. Morda zato, ker v dežju vsi hitijo, da se skrijejo in je potem občutenje ustavljanja bolj intenzivno. Ali pa zaradi občutka svobode. Lahko se skrijem pod dežnik ali pa stojim na dežju. Lahko čim hitreje stopim pod streho ali stojim sredi odprtega neba. In ko izberem manj logično odločitev, v resnici zaznam, da tudi, če stojim sama sredi dežja, lahko izberem pot, ki je zame bolj radostna od tiste, ki jo izbira večina. In da kdaj drugič morda izberem dežnik ali streho.

Zdi se mi škoda, da smo določene stvari pustili v domeni otrok. Packanje po blatu, stanje na dežju v neprimernih oblekah, skakanje po lužah, obešenje po drevesih, plazenje po vseh štirih. Veliko več barv lahko dodamo, ko si dovolimo včasih preprosto najprej biti in pustimo kot pravi Mary Oliver »nežni živali, svojemu telesu, ljubiti, kar ljubi«.

06/11/2025

Čemu se zavezujemo?

Zdi se, da je v času, ko nam pozornost uhaja na več koncev hkrati vedno težje držati svoje zaveze. En dan se nam zdi pametno, da bi tekali, drug dan vidimo izjemne rezultate azijskega pilatesa, pa kliknemo še to, čez en teden nas kliki privedejo do novega čudeža, ki bo življenje spremenil tudi nam.

Verjetno nihče ni čisto imun, da ga ne bi v trenutkih šibkosti ujelo brezciljno klikanje. Kako pa je z zavezami?

Tistimi, ki jih nihče ne preverja, ki od nas ne terjajo posledic, če jih čez čas opustimo in zamenjamo za drugo?

Vsaka novo navada naj bi potrebovala 100 dni, da se usidra v naš vsakdan. Teh 100 dni, pa jo je potrebno ščititi pred izgovori, pred zamenjavo, pred opustitvijo. To ne pomeni, da se moramo ne glede na to, koliko nam stvar ustreza držati nečesa, če smo se za to odločili. Nikakor. Je pa priporočljivo, da vztrajamo vsaj 100 dni z novo navado, preden zaključimo, da potrebujemo nekaj novega. Ni pa to nujno.

Slikica zgoraj je iz romarske poti v Santiago de Campostela pred uf, petnajstimi leti, na delu, kjer ljudje na gomilo obešajo spominke, pomembne predmete. Nimam pojma, kaj je obeleževal prstan, ki sem ga pustila (možnost je, da je bil edini predmet, ki sem ga imela in sem nanj prilepila pomen). Ko hodiš, samo hodiš, obenem, pa se vsak dan znova odločiš za pot naprej.

Obstaja pa tudi druga plat. Da se preveč navežeš na pot. Da zaveza prehoditi postane močnejša kot hoditi. Ego ima za vsakega pripravljen drugačen kavelj – nekatere treplja po rami in nagovarja, da se trudijo manj, druge sili, da teptajo šepet telesa v pehanju za tem, kar smo si zadali. Kako najti ravnovesje med obema?

Ja, vračam se k zavedanju. Ne glede na to, o čem pišem se vračam k temu, da se učimo slišati, čutiti, prepoznati. Mogoče ne bi smela reči učimo, temveč, da obujamo tisto modrost, ki je že v nas.

In včasih to pomeni, da je potrebno vztrajati, ko želimo odnehati in drugič to pomeni, da se je potrebno ustaviti, ko želimo naprej preko vseh trupel – no, predvsem preko lastnega.

Tako da je, zaveze pozdravljam, ampak objete s tenkočutnim samo-zavedanjem.

Če te kliče, da se zavežeš praksi v naši oazi miru, odpiram novo dopoldansko skupino ob ponedeljkih 8.30. Nekaj prostora je še v skupinah ponedeljek 17.20 in četrtek 18.00.

Maham, Blažka

03/11/2025

Še tole dopišem, pa vas prepustim miselni fleksibilnosti;)

Zadnjič sem omenjala pasivno raztezanje (ki ima svoje mesto) – posebej ko smo dovolj ponižni, da se ustavimo tik pred mejo, ki jo določa telo. Ker kar si navsezadnje želimo, je funkcionalno telo – in ne telo, ki bo na praksi osupnilo vse prisotne s svojo zmogljivostjo, naslednji dan (ali pa čez nekaj let) pa lizalo rane v domačem zavetju😊. Je pa težko, ko glava še vedno misli, da globje kot smo, bolj smo napredovali.

Aktivno raztezanje nam pomaga razumeti končna območja giba – na nek način gradimo možganom zemljevid, v veliko primerih jih reprogramiramo (saj glava vedno želi iti do konca in čez – posebej, če smo navajeni pasivnega raztezanja). Obenem krepimo in gradimo stabilnost in uporabno mobilnost.

Kako pa potem povečevati (funkcionalno) gibljivost?
V ravnovesju med stabilizacijo, mobilizacijo sklepov in krepitvijo ter relaksacijo mišic. Vedno kadar se osredotočimo preveč v eno ali drugo smer (klasična gugalnica te vrste bi bila raztezanje in povečevanje gibljivosti ali vaje za moč in nabiranje mišične mase na drugi strani) se ravnovesje poruši in hitro omejitve pokukajo na plano tudi v vsakdanjem življenju.

Super je kombinirati oboje in se včasih zabavati z zaznavanjem, kam želi glava iz navade prestaviti telo in kje se ustavimo, ko potujemo z zavedanjem in poslušanjem telesa.
Včasih se ravno s tem, ko si postavimo mejo in raziskujemo znano gibanje z novimi omejitvami odpre čisto nov svet doživljanja telesa in prakse. Čisto preprosta vaja za vse, ki ste udomačeni v predklonu in so noge brez težav iztegnjene je, da nog ne iztegujemo, ampak jih pustimo aktivne (v akciji kot da iztegujemo) in pokrčene. Kar naenkrat morajo delati še druge mišične strukture, ki so se navadile malo spočiti v predklonu;).

Maham, Blažka

O mobilnosti in stabilnosti sklepov, fajn razlaga tudi tukaj https://tineserazin.si/mobilnost-in-stabilnost-sklepov/

Več o raztezanju tudi tukaj https://www.julesmitchell.com/stretching-and-muscle-control/

30/10/2025

Nadaljujem o mejah.

Ljudje s hipermobilnimi sklepi pogosto težje zaznavajo gibanje okončin in sklepov. Ker so podporne strukture okoli sklepa preohlapne je ta ugovor telesa omejen. Zelo pogosta pretirana mobilnost je lahko videna v komolčnem sklepu in vsi tisti, ki vam notranja stran komolcev kar naprej uhaja naprej veste, kako nemogoče je to začutiti v telesu brez da s pogledom preverjamo, kje so komolci.

Torej predpostavimo, da smo ekstremno gibčni, pijemo kavico in noga nam udobno počiva za glavo. (Ravno to pozo sem pogosto opazila na socialnih omrežjih s pripisom takole jogiji beremo knjigo). Torej imamo to zmogljivost telesa, da spravimo nogo tja (verjetno s pomočjo rok). Vprašajmo pa se, zakaj? Kako nam bo ta obseg giba služil v vsakdanjem življenju? Kot pri osebnih mejah, velja podobno za telo kot opominja Brea Johnson »just because you can, doesn't mean that you should« (William C. Taylor).

Spomnim se predavanj iz jogijske filozofije v Indiji in vprašanja - vprašaj se, zakaj skačeš? (četudi je bila jogijska filozofija del programa Ashtanha joge in tam se seveda skače skozi iz in v predklon, je bilo vprašanje zelo na mestu). Just because you can, doesn't mean that you should.

Ali torej spoštovanje mej pomeni, da telesa – živčnega sistema nikoli ne izzivamo v cono rahlega neudobja? Treniranje, kako razširiti področje varnega, kako se počutiti varnega v situacijah, ki jih telo dojema kot nevarne« je seveda tudi pomembna razširitev prakse. O tem kdaj drugič.

Ampak vedno je prvi pogoj poznavanje svojih mej. In zavedanje, prepoznavanje tega, kar nam telo sporoča kot predpogoj tega.

Do naslednjič, Blažka

27/10/2025

Meje, torej.

Verjetno sem že pisala, kako slavljena v jogi je gibčnost (če si pri tem še mlad in lep, še toliko bolje). Poglobiti se v določeno asano se pogosto enači s poglobitvijo prakse – poškodba ni več poškodba, ampak odpiranje.

Sama gibčnost je grobo rečeno odvisna od mobilnosti sklepov (torej obseg gibanja v sklepu, gibljivosti in moči mišice, zdravja sklepa). Gibljivost mišice (mišična sposobnost raztega) je veliko bolj odvisna od živčnega sistema kot same mišice.

Kot pravi nevrolog Oliver Sacks je dejansko »večji del možganov je posvečenih gibanju kot jeziku. Jezik je le majhna stvar, ki sedi na vrhu tega ogromnega oceana gibanja«. Z gibanjem upravlja živčni sistem in njegova naloga je, da poskrbi za to, da smo varni.

Ko gremo v gib počasi, z zavedanjem – telesu sporočamo, da je gib varen. Vseeno pa obstaja meja – stopnja mišične napetosti v položaju je odgovor živčnega sistema, ki odloča o tem, kakšen obseg giba je varen.
Ampak ni nujno, da to mejo spoštujemo - včasih sporočila telesa ne čutimo, včasih čutimo, ampak želimo iti preko..

Tudi zato, ker je gibčnost in vsi občutki poglabljanja v položaj tako slavljena, pogosto hočemo preko meje, ki jo sporoča telo. Ali pa se nam preprosto zdi, da je to namen prakse – da se dobro pretegnemo. In dober razteg moramo dobro čutiti. Kajne?

Ja in ne. Občutek raztega, ki ga iščemo pogosto dosežemo z zunanjo silo (trakovi, rokami, gravitacijo), torej v obliki pasivnega raztega.
Vsako poglabljanje raztega preko meje povečuje možnost za poškodbo, zato je zaznavanje mej ključno za trajnostno prakso.
Obstaja pa torej možnost, da meje telesa ne zaznamo. Bodisi zaradi mnogih let prakse, ko smo se navadili iti preko, bodisi zaradi hipermobilnosti v določenih sklepih.

Ni naključje, da da ohlapnost meja v telesnem smislu pogosto odseva v izven telesa. Še kdo tu, ki težko postavlja meje, ki ji ne Ne gre zlahka iz jezika?
Pogosto gre znotraj in zunaj z roko v roki. Poslušanje telesa in upoštevanje notranjih impulzov za mejne območje gibanja, lahko pomaga vzpostaviti trajnostno doživljanje sebe in občutka za to, kaj je zame ok in kaj ne. Brez občutka, da moja zavrnitev omejuje drugega - z zavedanjem, da zavedanjem mojih meja vzpostavljam pogoje za odnos z drugimi.

Do naslednjič.
Maham, Blažka

21/10/2025

Meje

V neki izrisani sanjski predstavi (ali pa knjižni, likovni izraznosti) je brezmejnost predpogoj svobode. V glavi se nam riše neskončen ocean, široko odprta pokrajina polna zelenja, žuboreče narave in odsotnosti zidov ter pregrad.
Po drugi strani nam meje zvenijo kar malo nezaželene. Meje v glavi enačimo s togostjo, zaprtostjo v svoj prav. Omejitve telesa z boleznijo, poškodbami. Meje v pokrajini vidimo kot ločevanje, prepreko, težavo.
Veliko raje bi bili brez mejni.
Kot otroci. Pa vendar vemo, kako koristne so meje za otroke. Ker smo odrasli zrasli iz otroka, smo potem prerastli tudi vse meje in lahko plavamo v neskončni svobodi možnosti, kjer smo resnično svobodni šele, ko je vse možno in vse dovoljeno?
Najbrž ne.
Meje si dejansko ne zaslužijo tako negativne konotacije.
So ključne. Kot pravi Brene Brown: »Nothing is sustainable without boundaries«. Naj bodo odnosi ali mobilnost sklepov. Svoboda se poraja znotraj mej in ne v odsotnosti teh.
To ne pomeni, da so fiksne, pomeni pa, da se jih zavedamo in spoštujemo.
Samo s spoštovanjem tega, kjer trenutno smo, lahko rastemo – in samo s sprejemanjem drugega takšnega kot je, ga lahko spreminjamo.
Zato prakso vedno začenjamo z zavedanjem tega, kje danes sem. Ne, kje želim biti. Kje je moj sosed. Ampak kje sem, v tem telesu, v tem trenutku. Od tu dalje gradim prakso, z zavedanjem tega, od kod izhajam. Zato je ta vedno drugačna, saj izhajam iz drugega izhodišča. In ko spoštujem ta trenutek, to telo takšno kot je sedaj, se lahko razvijam.

Dejansko sem mislila pisat o mejah v gibanju😊, pa o tem naslednjič.
Ps: Za inspiracijo pa še tale posnetek: https://www.youtube.com/watch?v=TLOoa8UGqxA

Maham, Blažka

14/10/2025

Negovanje lastne prakse (2/2)

Če misliš, da res nimaš časa je zelo preprost način, da ko primeš telefon, da bi preverila socialna omrežja, raje izbereš teh 5 (sej je samo 5, ane?:) minut za zavesten dih, meditacijo ali gibanje.

A sem rekla, da je preprost način? V resnici je na začetku kar težko, um je namreč prepričan, da samo na hitro preverimo recimo novice in če ne spremljamo časa, ki vmes mineva, se nam morda res zdi samo trenutek. Zelo pogosto pa hitro mine več kot zamišljen trenutek.

Podobna praksa, ki jo omenjam v prejšnji objavi, je: ko delam x, delam samo x.
Z njo sem začela v obdobju, ko sem naenkrat opazila, da sem po praksi zvečer hojo domov izkoristila za čekiranje telefona. Ker mi gledanje v telefon med hojo drugače ni v navadi, me je motilo, da ne izkoristim nočnega neba in svežega zraka.

Mogla sem se prevzgojiti kot otroka in si prigovarjati, ko hodim samo hodim.
Isto lahko uporabiš, če se telefonu težko odpoveš med jedjo ali čakanjem pri zdravniku.

Kot veliko navdušenko podcastov se moram večkrat omejiti, da ne v čisto vse kar počnem vnesem še to ali ono zanimivo, poučno temo o tisoč in eni stvari, ki bi jo rada vedela. Včasih je fajn samo kuhat in ne v ta čas stišat še eno predavanje. Včasih pa ga je prav tako fajn stišat nt😉

Ne glede na to, koliko je slavljena večopravilnost, je pravo razkošje obstajati v istem času in prostoru celostno - s telesom, umom, srcem v zavedanju ljudi in narave okoli sebe.

Medtem ko bereš, upam, da vsaj malo migaš z repom!

Do prihodnjič, Blažka

12/10/2025

Negovanje lastne prakse (1/2)

Nekoč pred davnimi časi za devetimi gorami, ali pa okoli ene same, se mi je zdelo, da za jogo nujno rabim vsaj 90 minut - vsak dan. Če ni tega, raje nimam nič (no, dejansko izven tega okvira sploh nisem videla). Mora biti jutro, mora biti na tešče, kmalu sem pred prakso dodala še hladen tuš, žvrkljanje olja, pranajamo in seveda vsaj tri strani necenzuriranega pisanja.

Nevem, točno kdaj se je moj veličastni ritual začel krhati. Zagotovo vem, da me je vsak odmik, vsaka sprememba, ki je onemogočila rutino, spravila v slabo voljo. V moji glavi, če nisem imela dveh ur, nisem mogla nič. Praksa je na nek način postala odvisnost, ker je bila vezana na točno določen čas, prostor, gibe, dolžino tišine itd. In kadar mi je bila onemogočena, nisem bila fajn.

Verjetno je streznitev prišla z zelo nespečo dojenčico. Videla sem druge mame, ki so vesele živele svoje rituale naprej, medtem, ko je otrok spal na blazini, grulil naokoli ali pa počel nekaj podobno srčkanega. Čas jim je dopuščal celo, da so to posnele in objavile!

Nep. Moja realnost ni bila taka. Če sem med prvo nosečnostjo še lahko plezala, ždela na glavi in ustvarjala sliko, da se nič ni in ne bo spremenilo, je dojenčica jasno omejila meje moje nove resničnosti.
Naenkrat je jutranji ritual postal kratek mrzel tuš.
V bistvu bi bilo bolje reči, da jutra niso imela posebnega časovnega okvirja, ker jutro za svoj obstoj rabi noč, iz katere se zbudiš. In da se lahko zbudiš moraš spati. Naš dan pa je bil prepleten v harmonično zmešnjavo hranjenja, nošenja, joka, nošenja…

Ko je vse odpadlo je ostala 10 minutna joga nidra (okej, vem, po vseh parametrih 10 minutnemu sproščanju ne moremo reči joga nidra, ampak vseeno).

Počasi sem skozi leta materinjenja začela mehčati tudi prakso. Obrusila sem robove tega, kako naj bi izgledalo, kaj bi morala početi kot učiteljica, kje naj bi bila, kaj počnejo drugi in sprejela tiste drobce, ki so bili na voljo. Tudi če minute.

V ospredju ni bilo gibalne prakse, ampak dih in zavedanje - par zavestnih vdihov na wc-ju, gledanje polne Lune, praksa Ko delam x delam samo x, občasno pisanje, občutenje tal, 5 minutna meditacija in stalnica joga nidra – 5, 10, 20…kolikor minut sem pač imela. Po tem ko večino časa bediš in nosiš vse noči gibalna praksa ni bila v prvem planu.

In ko sem jo začela vračati v svoj vsakdan, sem si dovolila, da je isto drobtinska. Če imam 10 minut, vzamem 10 minut, mogoče imam samo par trenutkov med umivanjem zob in lahko premikam medenico.

Zakaj pišem to? Ker velikokrat opažam, da prevelika pričakovanja povozijo našo namero o redni praksi.

Naj bo meditacija, pranajama ali dihalna praksa. Začni s petimi minutami vsak dan, ali pa recimo 15 minut trikrat na teden.

Začni čimbolj realno in na način, da ne rabiš obrniti svojega življenja na glavo.
Vsak zavesten dih šteje.

Maham, Blažka

08/10/2025

Velikokrat pri dobrobitih redne prakse joge izpostavljamo fizične koristi.

Te niso zanemarljive in so pogosto razlog, da se praksi pridružimo. Spomnim se ene izmed učiteljic jogijske filozofije, ki nam je na začetku namignila, da naj ne pričakujemo veliko tečajnikov, ki bi se jogi pridružili z namenom postati boljši ljudje😉

Pa vendar.

Čas, ki namenimo temu, da čutimo, dihamo, spoštujemo svoje meje in šepet telesa. Ni samoumevno.

Lahko bi ta čas namenila za distrakcijo od tega istega čutenja (ki ni vedno prijetno). In ja vem, seveda nam misli včasih tudi med jogo kdaj švignejo k perilu, ki čaka doma, sporočilu, ki je ostalo neodgovorjeno ipd., ampak vseeno je praksa sama opomin, da se vračamo nazaj, tudi če (ko) odplavamo.

In že to samo po sebi je darilo. Da lahko zaznaš, ko ti misli odplavajo. Da zaznaš, ko se primerjaš z drugimi in si želiš svoje edinstveno telo stlačiti v podobo drugega edinstvenega telesa.

Da zaznaš, ko ne želimo več vztrajati in se prepričaš, da nujno rabiš požirek vode, si popraviti lase, narediti čop, ali pač karkoli, ki bi te odrešilo položaja. Ali pa, ko vztrajaš, ker vztrajajo vsi okoli tebe, čeprav je za tvoje telo dovolj.

Da zaznaš, ko je težko biti pri miru, tudi če med sproščanjem. Da ti ni prijetno početi nič, ko bi vendar morala nekaj početi. Upravičiti denar, ki ga vlagaš.

Da zaznaš, ko se obsojaš, ker telo ne sodeluje, pada iz ravnovesja, zamenjuje levo in desno, je tako drugačno od vseh ostalih.

Da vse to zaznavamo in prepoznamo kot del nas. Ne odrivamo, ne potlačimo, ampak vdihnemo, ja tudi, to je tukaj za mano. Danes. Ker vsakokrat prinesemo drugačno telo, glavo, srce. In tvoja realnost, omejitve, stabilnost, je ravno tako pretočna kot življenje samo. In izdihnemo, si pustimo, da se ničesar ne oklepamo, ne slabega, ne dobrega.

Zaznava, prepoznavanje, sprejemanje. Vse to rabi svoj prostor, čas in našo pozornost.

In vpliv na vsakdan?
Korak za korakom ustvarjamo pogoje za večjo prisotnost v telesih, odnosih, življenju. In tudi pristnost. Vedenje, da si tudi zato, da si ti.

To zveni pocukrano, dejansko pa pristnost vsebuje ves spekter, sladko, kislo, grenko, slano - celo pekoče😊

In s tem, ko sprejmemo vse odrinjene okuse sebe, lažje razvijamo tudi sočutje – do sebe in vseh bitij.

O tem, pa kdaj drugič.

Naj vam bo slastno in naj se vam kdaj zlušta poskusit kaj novega, Blažka

Ps: Za degustacijo jogijskih okusov, me pocukaj tukaj ali na jogastala@gmail.com. Sočno je!

02/10/2025

Zadnja dva tedna, ko se spet srečujemo na začetnem tečaju joge, se moje besede pogosto obračajo navzdol. Iščem prave glagole, pridevnike, samostalnike, ki bi tečajnike povezale s tlemi, aktivirale in zbudile speča stopala ter jim odkrila čarobnost povezave s tlemi.

Včasih si želim, da bi lahko pokukala v občutenje telesa drugih, da bi videla, ali moje vodenje v telesu, kaj spremeni. Ali se dotakne sproži več živosti, več občutenja sebe, tal, stabilnosti, mehkobe...

Praksa se tako zelo spremeni, ko povabimo vanjo pozabljene dele telesa! In stopala so ena izmed tistih korenin, iz katerih raste drugačno bivanje v telesu. Zares si želim, da jim damo pozornost, da jih povabimo v ples z zemljo in da rastemo od tal navzgor v bolj postavljeno telesno strukturo kot tudi da najdemo tisto živost, ki žgečka podplate v bolj radostno stopanje po tleh, da se obe hkrati skotalita v njuno premetenko in kdo ve, morda postanemo bolj radoživi:)

Pripenjam star zapis o stopalih in maham (z vsemi 10 prsti!),
Blažka

🦶Ena izmed mojih dolgoletnih telesnih fascinacij so stopala.
Težko bi označila začetek. Stopala in dlani so mi bila posebej ljuba že v obdobju učenja klasične masaže. Pa še prej v letih pri Fičo baletu, ko sem začela okušati dotik skozi gib in bose noge v dihu. Verjetno se je radost v stopalih razbohotila v kontaktni improvizaciji in jogi (ja, v tistih tehničnih postavitvah gore in iskanju štirih točk stopala;).

Ampak največji prelom v prijateljevanju s stopali je bil manj ezoterične sorte. Prineslo ga je zgodnje jutro na Sajeti posuto z gobicami in smejočimi obrazi, v odmevu noči, ki je še ni bilo konec, v zamaknjenosti bosonogega plesa po mivki obdani s sotočjem Soče in Tolminke. Takrat sem živo ujela, kako se radost prismuka iz stopal. Ja, iz stopal (mogoče jih zato tako rada omenjam pri učenju joge). Ko celostno začutiš svoja stopala in zemljo po njimi, te zagotovo povabijo v ples s čudno zamaknjenim nasmehom. Seveda ima več urni ples po mivki tudi druge neljube posledice za stopala;), ampak kljub nekaj tedenskemu šepanju (diagnoza: tipična poškodba odbojkarjev na mivki;), je čarobnost stopal in stika s tlemi ostala, tudi leta po Sajeti. In tisto radost lahko kadarkoli prikličem.

Četudi bivamo v telesu preden se ga zavedamo, obstajajo deli telesa, ki jim ne posvečamo nobene pozornosti. Razen seveda, če se poškodujemo, ali če je delovanje tega dela okrnjeno. Roko na srce, je takšen odnos do večine telesa. Ravno zato so priporočila v smislu, prisluhni svojemu telesu, lahko tako tuja. Če v telesu ne bivamo polno in če nismo nikoli imeli časa, da začutimo radost v stopalih, v nosu, v konicah prstov, kako lahko zaznamo šepet telesa?

Vse se začne s prisotnostjo.
Dovolj je, da preseliš svojo pozornost v stopala, začutiš zemljo pod njimi, kako te podpira.
Mogoče se ne bo zgodilo nič. Prvič, drugič, desetič…ampak zagotovo, ti bodo kraji prisotnosti v tvojem telesu nekoč postali dovolj domači, da se skozi njih prikrade nasmeh in radost bivanja. In potem se čarovnija lahko začne.

25/09/2025

Joga in gibčnost

Joge se držijo določene podobe – od pajkic do stoj in nog za vratom. In večkrat tako dobim opozorilo prijavljenih, da niso preveč gibčni.

Če dam na stran razpravo o tem, kakšne podobe joge nam servirajo mediji (ali pa si jih serviramo sami preko družabnih omrežij) – sami mladi, lepi, gibčni, močni, popolni osebki v prilegajočih se oblačilih in vizualno privlačnih pozah in obenem na drugi strani bradati, temni, mistični moški iz vhoda v oranžnih ali belih oblačilih (ki se zdi, da imajo odgovore na vsa vprašanja) – če dam torej to na stran, in ostane posameznik v svojem vsakdanjem telesu, z vsemi obveznostmi in vlogami, običajnimi oblačili in skrbmi. In s telesom, ki kaže običajne znake staranja ter z duševnim stanjem, ki ni vedno v stanju popolne blaženosti.

Ko ta posameznik vseeno pomisli, da bi pričel z jogo, torej mnogokrat naleti na pomislek, da morda ni dovolj gibčen.

Kar se tiče predispozicij telesa, posebej gibčnosti ima joga kot sem rekla čuden sloves. Kot da je rezervirana za gibčne – in kot da cilj naše prakse to, da pridemo do tal, spravimo glavo pod noge ali karkoli že. Kaj nam bo ta cilj pravzaprav prinesel v vsakdanjem življenju? Lajke na instagramu? Odobravajoče poglede ostalih na praksi?

Vse to govorim iz pozicije nekoga, ki je gibčen. In presenetljivo kot učiteljica in učenka lahko rečem, da je fleksibilnost (posebej, ker je to kar dojemamo kot gibčnost večkrat hipermobilnost oz. pretirana gibljivost – ki pa ni podporna za naše telo in nam na dolgi rok lahko predstavlja težavo, če se je ne zavedamo) dostikrat celo ovira. Posameznik mora razviti še večje zavedanje svojega telesa in mu postavljati meje, kjer jih telo nima, pa bi bilo dobro, da bi jih imelo. Naučiti se je potrebno dodatne aktivacije in zavestno spremljati, kdaj želi telo zdrsniti v pretirano variacijo.

Posebej, ker kot sem že rekla, je gibljivost slavljena – iti globoko v pozo prepoznano kot uspeh ne glede na to, kakšno je izhodišče našega telesa.
Zato pri vodenju skupine dajem pogosto več pozornosti tistih, ki jih telo vodi v ekstreme. Da ustvarjamo meje z dodatno aktivacijo in tako na dolgi rok zaščitimo sklepe.

Tako da ja, ne potrebuješ biti gibčen, da začneš s prakso😊

(Na to temo sem pred časom poslušala zanimiv pogovor, ki je v mnogih pogledih usklajen z mojim razmišljanjem o tem, ga prilepim v komentar, če ga najdem)
Maham, Blažka