21/11/2025
Neskončno imam rada svoje delo🥰. Res me napolnjuje — ker ob vsakem procesu, ob vsaki zgodbi in ob vsakem stiku rastem tudi sama.
Ta teden je bil še en močan opomnik, kako globoko so prepleteni naše preteklosti, naši odnosi in naš notranji svet.
Skozi različne terapije sem znova videla, kako pogosto se v odraslih odnosih prebujajo stare rane iz otroštva: ➡️odtujenost,
➡️občutki ogroženosti,
➡️strah pred tem, da bomo zapuščeni ali da bomo izgubili sebe, če ostanemo itd.
Nekateri razmišljajo o koncu odnosa, ker se bojijo, da jih bo prizadel bolj kot sam razhod.
Nekateri v odnosu dajejo vse, pristajajo na vse — dokler ne ugotovijo, da so se medtem izgubili.
V procesu terapije sem imela tudi najstnika, ki se počuti nerazumljenega, preslišanega, nezadostnega.
In posameznike, ki skozi obsesivno-kompulzivne vzorce iščejo pot do sebe, svojega miru, svoje varnosti.
Terapije, kjer travme iz otroštva še vedno preprečujejo, da bi se odprli novim, varnim, intimnim odnosom.
Terapije, kjer se dotikamo spolnosti, partnerskih dinamik, občutkov izdaje, ponavljajočih se nevarnih odnosov itd.
In terapije, kjer se nekdo prvič v življenju uči postaviti zase ter razume, zakaj je sploh vstopil v nasilni odnos.
Vsaka zgodba je drugačna.
Vsaka je pomembna.
Vsaka nosi svojo bolečino — in svojo možnost preobrazbe.
In jaz?
Jaz sem hvaležna, da lahko vse to držim, spremljam in gledam, kako se pred mano dogajajo majhni premiki, veliki uvidi in prvi koraki nazaj k sebi🥰.
To je delo, ki ga čutim.
In delo, ki ga imam neskončno rada.
www.mocodnosa.si
