Večino mojega življenja do pred kratkim, je bilo posvečeno smučanju. Tekme, treningi, kondicija, potovanja in pa seveda terapije, kar veliko jih je bilo. Hrbet, kolena, gleženj, rama vse to je bilo treba "servisirat", da je mašina (telo) zdržala vse napore in sile. No, pa včasih tudi ni...😬
Mislim, da so bile ravno moje poškodbe in bolečine povod, da sem vzbudila zanimanje kako telo regenerirat na pravi način in ga pripravit do tega, da postane gibanje lahkotno. Zato sem proti koncu svoje kariere, že potihom pri sebi kovala načrt, kako bom nekoč tudi sama pomagala drugim, jim lajšala bolečine, jih opominjala kako pomembno je, da "slišimo" svoje telo in v sodelovanju poskrbimo, da se telo vrne v čim boljšo funcijo. In tako je odločitev padla, vpis na Akademija za manualno terapijo.
3 leta, ogromno znanja, učenja, deljenih izkušenj iz strani vrhunskih predavateljev. Pa gledanje od blizu kako mojster drži, kje prime, kakšno silo uporabi pri izvajanju terapije. Probaš prvič in vse ti je novo malo oklevaš in spet in spet...
Tukaj sem takoj našla vzporednico s športom. Vaja dela mojstra...
Tisoče ur dela, vaje, treninga, študiranja zaznavanja kaj se dogaja pod mojimi rokami med terapijo in vedno v iskanju popolnosti...
No, a ni ravno to čar vsega? 🤔💙😃
