25/04/2026
»Leonard, nasmej se malo bolj.«
A delujem na gumb?
Ta teden je bil zame osebno intenziven.
Ena stvar, ki se je učim zadnja leta, je, da tistega, kar se prebudi v meni, ne odlagam več avtomatsko na druge. Še posebej ne na ljudi, ki so mi blizu, ker ravno tam to najlažje naredimo in si potem razlagamo, da je to del odnosa.
Pa ni. To je samo nepredelana vsebina, ki išče najbližji izhod.
Ne govorim o tem, da se umaknem ali da sem tiho za »lubi mir«, ker je to potlačitev, ki slej ko prej udari nazaj. Govorim predvsem o tem, da znam povedati, kaj se v meni dogaja, in da ob tem ne potrebujem, da se drugi spremeni, da bi se jaz lahko pomiril.
Tega še vedno ne živim vedno. Marsikdaj se ujamem, da odreagiram obrambno, da bi najraje nekaj vrnil nazaj ali se zaprl. Razlika je samo v tem, da to danes hitreje opazim, si priznam in pogledam, kaj se v resnici dogaja v meni.
V odnosih se pogosto zgodi, da, ko nekdo izrazi čustvo, ga drugi začne popravljati, razlagati ali zmanjševati, ker se v njem samem nekaj sproži. Če nekdo reče, da je žalosten, ne potrebuje razlage, zakaj ne bi smel biti. Če reče, da je jezen, ne potrebuje umirjanja, predvsem potrebuje prostor, da je slišan. Če reče, da se mu sesuva svet, je to njegov trenutni notranji občutek, ki je zanj resničen.
Ravno tukaj večina odnosov zdrsne, ker začnemo braniti sebe, namesto da bi bili v stiku z drugim. Tisto, kar se ob tem aktivira v nas, ni odgovornost drugega. To je naš material, ki smo ga zakopali v jamo.
Če ga ne znamo držati, ga zelo hitro vržemo nazaj na drugega v obliki obrambe, napada ali umika. Tako nastane odmik, ki ga potem napačno interpretiramo kot pomanjkanje povezave, v bistvu pa samo ne znamo zdržati bližine, ko ni prijetna.
Dati nekomu prostor, da se lahko izrazi brez strahu, da bo napaden ali popravljen, in hkrati imeti ob sebi človeka, ob katerem si to dovoliš tudi sam, je zame ena izmed najbolj realnih definicij zdravega odnosa.
V takšnem odnosu sta se oba pripravljena učiti.
Meni to ni bilo samoumevno. Že kot otrok nisem maral poslušati ali gledati prepirov drugih, zato sem se umikal in čakal, da minejo. To je bil moj način regulacije, ki je takrat deloval, kasneje pa me je začel omejevati. Zanimivo pa je, da so me prepiri spremljali skozi življenje. Ne toliko v mojih odnosih, ampak v okoljih, kjer sem se znašel.
Kot študent sem živel v stanovanju, kjer je bilo nad mano konstantno kričanje in zmerjanje. Moje telo je bilo ves čas v napetosti, čeprav jaz nisem bil neposredno vpleten. Večkrat sem šel ven, da se umaknem. Kot da me je nekaj vleklo v okolja, ki so aktivirala točno tisto, česar nisem znal predelati.
Najbolj mi je ostal v spominu dopust v Dalmaciji. Družinska gostilna, polna ljudi, dobra hrana … in sredi vsega vpitje, zmerjanje zaposlenih (družine). Bil sem tik pred tem, da vstanem in grem, ker nisem mogel biti v tem. Potem pa pride do mene lastnica gostilne in mi čisto mirno reče: »Gospod, vse je v redu, mi se nekajkrat na dan tako skregamo.«
Takrat sem samo debelo pogledal. Za nekoga je to normalen odnos, zame pa ni bil. Ni šlo več toliko za to, kaj je prav in kaj narobe. Vprašal sem se, kaj lahko izberem ali naredim s tem. Do takrat sem imel občutek, da me takšne situacije najdejo. Danes bolje razumem, da jih tudi sam (nezavedno) izbiram ali pa v njih ostajam dlje, kot bi bilo treba.
Še vedno se učim in opazujem dogajanje v meni. Še vedno kdaj reagiram iz starega vzorca. Samo danes si to dovolim videti brez obsojanja sebe ali krivljenja drugih. Ravno tukaj pa se začne sprememba.
Ko začneš prevzemati odgovornost za to, kar se v tebi dogaja, se začne spreminjati tudi tvoj zunanji svet. Zelo verjetno ne bodo vsi konflikti izginili, jih pa ne rabimo več reševati na stari način. Ne rabiš več bežati, ne rabiš več napadati, ne rabiš več popravljati drugih, da bi se sam počutil bolje.
Tukaj pa pride še en pomemben del, ki mu pravimo postavljanje mej. To je jasna odločitev, kje lahko ostanem povezan s sabo in kje ne več. Včasih to pomeni, da ostaneš in komuniciraš drugače. Včasih pa pomeni, da greš, brez potrebe, da imaš prav.
»Zmorem sam« pomeni moč, »moram sam« pa je pogosto samo obramba, ki smo jo nekoč potrebovali. Lahko jo odložimo, izbira je naša.
Vsako srce lepše bije, če je zraven še eno srce, in globoko v sebi si vsi želimo, da smo lahko objeti in da lahko tudi sami objamemo.
Čudovito soboto želim.
Leonard
